Fordova globalna strategija je zadnje čase res zelo zanimiva in hkrati nenavadna. Ti v Ameriki sestavijo globalni model, a proti Evropi ga pošljejo z nekajletno zamudo. Spomnimo samo na Mondea, ki je v Evropo prav tako zamujal dve leti, s čimer nikakor niso bili zadovoljni niti šefi pri evropski podružnici Forda. Takšna je pač takrat bila strategija, vprašanje na mestu pa je ali ne s takšnimi potezami zgubljajo preveliko število kupcev. 

Edge je plod znanja ameriški inženirjev in oblikovalcev, a da bi bilo vse skupaj lažje in stroškovno cenejše, so novo generacijo postavili na Mondeovi platformi. 4,8 metra dolg in skoraj dve toni težak Ford Edge je brez dvoma prava osvežitev segmenta SUV, kjer bo brez dvoma odtegnil kakšnega kupca Audiju Q5, BMW-ju X3 oziroma mogoče tudi X5, Mercedesovemu ali Volvovemu predstavniku, bo pa zato več povpraševanja tistih, ki so do zdaj vozili manjšo Kugo. Edge je namreč stopničko višje. Oblika je mnogih pogledih precej sorodna z aktualno paleto modelov in je hkrati stvar interpretacije vsakega posameznika, a priznati moramo, da nas je na njem še najbolj privlačil zadek z LED lučmi, ki v nočnem času razsvetljujejo celotno širino zadka. Tako nekako kot Dodge Challenger. Všečna poteza oblikovalcev, ki jo v Evropi zelo redko srečamo. Nekateri kupci bodo to znali ceniti. Sicer pa je bil testni Edge opremljen z ogromnimi 20-palčnimi platišči z razmeroma nizkimi gumami (255/45 R20) in z dovolj velikim odmikom karoserije od tal smo se brez pomislekov in težav odpravili na krajši izlet na najvišjo točko Nanosa, kjer je pot prepletena z asfaltno, betonsko in makadamsko podlago. In na teh se Edge dobro znajde. Uglašeno podvozje, preverjen Fordov štirikolesni pogon in odzivni ESC sistem so zagotovilo za vožnjo po makadamu, popolnoma brez slabe vesti. Kaj več od tega, pa tako ali tako ne gre preskušati.  Seveda, so Fordovci terenca, predvsem motor in podvozje, za vožnjo izven asfaltnih površin zaščitili z aluminijem. A vožnja po makadamu pri temu modelu predstavlja kak odstotek ali dva celotne uporabe, zato ne moremo mimo dejstva, da se njegov pravi karakter pravzaprav pokaže šele na asfaltu. Tako na zaviti cesti kot na dolgem potovanju po avtocesti. Vzmetenje poskrbi za dobro požiranje naših uničenih cest in posledično izjemno udobnega prevažanja, nagibanja karoserije tako rekoč ni, prav tako preseneti tudi natančen volanski mehanizem.

Tudi sicer je za voznika dobro poskrbljeno. Višji položaj sedenja daje občutek, da imamo pregled na celotnim vozilom, medtem ko dolg in širok sprednji del prinaša spet drugačen občutek, kot da sedimo v tanku in da z Edgeom nič ni nemogoče. Delovno okolje je znano. Pravzaprav oblikovalci niso imeli veliko dela, saj so si preverjen recept izposodili pri Mondeu, S-Maxu in Galaxyju. Sonyjeva multimedija, podkrepljena z dobrim ozvočenjem in z osrednjim zaslonom na dotik je uporabna in lahkotna za uporabo, kar smo nenazadnje preverili pri drugih Fordovih modelih, še vedno pa ostaja težava z odtisi prstov. Jasno, niso manjkali niti 2x USB vmesnik,reža za SD kartico, sistem Bluetooth in natančna navigacija. Skratka, tisto najnujnejše kar sodobni voznik potrebuje za udobno vožnjo. Edge Sport nam je z nekaj dodatne opreme ponujal razvajanje na delno usnjenih sedežih (možnost ogrevanja in hlajenja), ki so se pomikali s pomočjo elektrike, pod sredinskim naslonom za roke je globok in uporaben odlagalni predal, za prtljago pa je potrebno zamahniti pod zadnji odbijač, da se samodejno odprejo (in se z zamahom tudi zaprejo) prtljažna vrata, ki omogočajo dostop do dobrih 600 litrov prostora v zadnjem delu, z nekaj potezami pa je možno pridobiti še veliko več uporabnega prostora (1847 litrov). Žal Američani niso pomislili na posebne vzvode za preklop naslona na straneh prtljažnika, zato je potrebnega nekaj več naprezanja. Kljukice za vrečke ne manjkajo, bi si pa ob straneh želeli še nekoliko večji odlagalni prostor.

Edge spada med elito, zato je njemu namenjen najzmogljivejši dvolitrski dizelski motor, ki ga voznik zaganja preko gumba v notranjost, ključ pa je lahko ves čas v žepu. 154 kilovatov moči in 450 Nm navora pri 2000 vrtljajih je dovolj, kar povprečni voznik potrebuje. Od štirivaljnika ne gre pričakovati silne dinamike, čeprav z nekaj truda lahko dosega visoko hitrost, smo pa zato cenili druge lastnosti. Naprimer samodejni šeststopenjski menjalnik Powershift z dvojno sklopko, ki svoje delo opravlja nežno brez sunkov, obenem pa ima voznik možnost pretikanja prestav s stikali za volanom. Štirivaljnik hkrati navdušuje tudi s porabo. Seveda, ne ob vsaki priložnosti, a ko smo z njim nežno ravnali, nas je razveseljeval s 7,5 litra povprečja, z nekoliko bolj težko nogo pa se ta brez težav povzpne blizu desetice. 

Vredni hvale so popolni LED žarometi s funkcijo samodejnega uravnavanja snopa, kar vozniku ponoči precej olajša delo, in aktivni tempomat za vožnjo po avtocesti, za marsikoga bi lahko bil uporaben parkirni asistent, ki zazna prosto parkirno mesto in v celoti sam parkira, omembe vredna pa je tudi širokokotna kamera na sprednjem delu vozila. Slednja je pri tem vozilu več kot dobrodošla in uporabna za primere, ko se zaradi dolgega nosu pri speljevanju z ozke ulice pojavi mrtvi kot. Vse našteto je del dodatne opreme, ki Edga podraži za slabih deset tisočakov na 54 tisoč evrov osnove, končni ceni je potrebno odšteti še primeren popust, zato se končna cena ustavi tik pod 60 tisočaki. Nikakor ni slaba cena za segment, kjer biva Edge, in dobra alternativa zares premium izdelkom. Poraja se le vprašanje ali bodo kupci teh vozil uspeli sprejeti dejstvo, da se tudi ljudski Ford lahko kosa z najboljšimi. Povemo vam čez leto ali dve, ko bodo znane prodajne številke. Srečno Edge.