Glavna sprememba, ki bo pol poznavalcem najprej padla v oči, so sprednje luči, ki z ravno linijo dnevnih LED luči v primerjavi z »žličko« izpred prenove dejansko na hitro ločijo med prvo in osveženo generacijo. TU so še večja maska, LED meglenke in še par malenkosti.

Še veliko manj sprememb je v notranjosti, še največja je prav novi infotainment z novo grafiko, vse ostalo pa je identično i40 izpred petih let, ko smo ga prvič vozili. Vse, kar se tiče voznikovega delovnega okolja pa je še vedno solidno na svojem mestu na dosegu rok. I40 ne straši z neko hudo avantgardno asistenco, ki bi navduševala tehnokrate in tehnofile, pač pa z opremo Style ponuja praktično vse, kar voznik (spet) praktičnega potrebuje – tempomat, samodejno klimatsko napravo, senzor za dež in samodejno ročno zavoro, ki ima nekaj štosov, predvsem je stikalce treba držati za odtenek dlje kot bi pričakovali, gumb za izbiro načina vožne Drive Mode pa je na sovoznikovi strani.

Sedeži so udobni, odlagalna mesta pravšnja, brez veliko težav sedijo veliki tudi zadaj, medtem ko del hladilno grelnih vodov z režami pride tudi do zadnjih sedežev. Seveda to ni tretja cona klime, ampak malce pihljanja iz zračnikov skupaj z 12 –voltno vtičnico za polnjenje recimo mobilnika pa zna zadaj sedečim biti še kako povšeči.

Prtljažnika je za 553 litrov, v dveh nadstropjih, v dnu pa še zasilno rezervno kolo, kar je še vedno bolje kot nekaj kemije in potem klic vlečne službe.

S prenovo so rahlo previli tudi 1,7-litrskega turbo dizla. Ta je na voljo v dveh različicah, pri naši HP (high power) močnejši izvedbi pa zdaj namesto 100 kW premore 104 kW ali 141 konjičev in 340 Nm navora. O samem motorju ni veliko razglabljati, zna biti varčen, a glede na to, da se i40 kosa z zvezdami segmenta D, je glavna težava prav v tem, da bi vendarle morali moč dizla pripeljati vsaj blizu dvesto konjičev, a verjetno dizelski dvolitraš vzame nekaj več prostora kot 2.0 GDI bencinar, ki s 165 konjiči predstavlja vrh motornih mišic. Poraba? Tam okoli sedmih litrov in pol, odvisno od dnevne forme voznika.

A i40 ima zdaj še enega aduta – sedemstopenjskega dvosklopčnika, zapovrh pa so dodali še lopatke za volan. Te so prav nekaj posebnega. Če smo pri večini takih rešitev vajeni mehkega pretikanja, je Hyundajeva izvedba samosvoja – mikro stikalo v lopatki vsakič, ko želimo prestaviti »ročno«, naredi slišen klik. Nič narobe s tem, je pa nenavadno. No, sama pamet menjalnika bi lahko bila malce boljša, je spodobno hiter, ni med najhitrejšimi in včasih na kakem klancu malce zamudi s pretikanjem, zato pa imamo lopatke, se razume.

Še najbolj ranljiva točka sicer več kot solidne korejske alternative tehno Passatom je prav podvozje. V začetku pred leti je na naše ceste prišla premehka različica, zdaj je nekoliko boljše, a še vedno se reč tu in tam malce nepričakovano zagunca, kar sicer ne vpliva na lego, je pa očitno, ne pa tudi pretirano moteče.

Za tega osnovnega Hyundaija pri nas želijo 24.810 evrov, kar je celo nekaj manj kot prenovo, potem pa so vanj dodali še avtomatiko v obliki dvosklopčnika za 1900 evrov, modra kovinska barva vzame še 450 evrov, infotainment še 1100 evrov, ogrevanje sedežev in volana za 300 evrov in biksenonske žaromete za 1100 evrov. Za 4.850 evrov dodatkov prinese končno ceno 29.660 evrov.