Tudi C-jev Maks je zdaj približno oblikovno enak kot ostala družinska flota in ne – namerno ne bomo uporabili primerjave z njihovo nekdanjo britansko znamko, ki navdihuje celotno  zadnjo generacijo vozil.

Kot družinsko vozilce za pet je bistvo v potniški kabini – prostor ni vprašljiv, prilagodljivost je odlična, sploh zadnji trije sedeži in prtljažnik, ki v  osnovi meri 430 litrov, omogočajo kar nekaj igračkanja. Popravili so tudi zvočno izolacijo in vsaj s tem malim dizlom je C-Max skoraj neslišen avto.

Drugo bistvo v prenovi je prav novi infotainment – s tem se tudi C-Max poslavlja od Sonyjevega hipergumbnega umotvora. Spodobna so tudi odlagalna mesta, prilagodljiva škatla med sedežema pa dejansko eleminira vse težave z različno velikimi embalažami za pijačo.

Novi Infotainment je Microsoftov Sync. Ampak ni nič posebnega, predvsem ergonomija upravljanja rabi še kar nekaj šole – niti upravljanje na zaslonu ni najbolj odzivno, pa tudi nekateri napisi in gumbi razkrivajo, da se vmešava ameriška filozofija s čim več napisanega. V notranjosti zdaj najdemo tudi nekaj osvetlitve kljuk, linij na armaturki in še česa, s čimer bi C-Max rad v malo bolj premium razrede, vendarle tu in tam trda plastika in retro hipsterski 90s gumb za nastavljanje ogledal kvarijo splošni pozitivni vtis.

Pod motornim pokrovom smo imeli 1,5-litrski turbo dizel z 88 kW (120 KM) in  270 Nm navora. Poskočnost, odzivnost, tišina in šeststopenjski menjalnik. Voznost C-Maxa s tem motorjem je nadpovprečna, lepo pod sedmico se ves čas giba tudi poraba. Le vzmetenje bi lahko bilo morda bolj harmonično, saj se ne vozimo ves čas po širnih dobro asfaltiranih cestah, pač pa tudi po slovenskih kolovozih iz časov Marije Terezije.

Potegnjeno pod črto – C-Max bo še naprej opravljal svoje naloge, se pa tu in tam kaže staranje kabine, pri višjih hitrostih pa moti tudi piš okoli vzvratnih ogledal.

Cena? 24.340 evrov, s kovinsko barvo in še nekaj malenkostmi 25.690 evrov.