Lansko leto je najmanjša Mazda po nekaj sušnih letih vendarle doživela korenito prenovo, ki ji bo olajšalo nabiranje novih kupcev na trgih po Evropi. Če jo primerjamo s predhodnico lahko zapišemo, da nekoliko ovalna oblika ostaja tudi v tej generaciji, s to razliko, da so se nekoliko spremenile dimenzije. Dvojka  je v dolžino pridobila za 14 cm, kar pomeni, da v skupno meri 4,06 metra, za osem centimetrov je podaljšana tudi medosna razdalja (2570 mm),medtem ko so ji v višino odškrknili pičla 2 centimetra.    

Roko na srce, dodatnih 8 centimetrov medosne razdalje je v potniški kabini bolj bledo čutiti, še najmanj na zadnji klopi. Slednja ponudi premalo prostora za kolena, če spredaj sedita dve odrasli osebi, sicer pa je v osnovi težava v ozki odprtini zadnjih vrat in posledično težjemu dostopanju. Je pa toliko bolj ugodno sedenje na sprednjih sedežih. Občutek je dober, tudi po daljši vožnji. V našem primeru so ti zadostili vsem kriterijem za nastavitev idealne vozniške pozicije, plus pa jim namenjamo tudi za udobje. Armaturna plošča je tesno povezana s tisto iz Mazde3, zato večjih pripomb nimamo. Pregledno in enostavno za uporabo. Središče dogajanja je na fiksnem osrednjem 7-palčnem zaslonu, ki ga je mogoče upravljati z vrtljivim stikalom HMI postavljenim na precej nizko točko med sedežema. Z njim je mogoče upravljati pri tem paketu opreme serijsko vgrajen multimedijski sistem MZD Connect, ki vsebuje avdio, bluetooth in navigacijski sistem. Vsekakor navdušeni nad multimedijo, ki so  si jo razvijalci zamislili precej pregledno in lahkotno za upravljanje. Ne manjka niti USB vmesnik, medtem ko edini minus pripisujemo dejstvu, da ta ni na voljo v slovenskem jeziku. Odlagalnih prostorčkov je dovolj, ob tej opremi bi si zaželeli le še sredinski naslon za roko, a so Japonci pametno predvidevali, da tega ne gre združevati z vrtljivim stikalom za multimedijo. 280-litrski prtljažnik ni pretirano velik, z malo iznajdljivosti se da vanj pospraviti tudi kak večji kos prtljage. Če to ne bo dovolj velja preklopiti še naslon zadnje klopi (60:40), a v tem primeru odpade ravno dno, kot tudi dejstvo, da so snovalci pozabili na kljukice za vrečke iz trgovine.

Atmosferski 66-kilovatni bencinar sploh ni slaba izbira. Ni najmočnejši, a ob dejstvu, da je povezan le s petstopenjskim ročnim menjalnikom vendarle ponuja zadovoljivo dinamiko, ki pa se zelo hitro lahko pozna na porabi. Prešli smo tudi čez mejo sedmih litrov, s čimer se ne gre ravno na ves glas hvaliti. Z nekoliko bolj umirjeno in konstantno vožnjo smo porabo vendarle uspeli potisniti malo pod šest litrov. S polno posodo goriva, ki meri 43 litrov, Mazda2 zmore prevoziti okrog 700 kilometrov. Nova SkyActiv platforma obenem prinaša tudi precej boljše vozne lastnosti kot predhodnica. Nove so nastavitve podvozja in vzmetenja, ki prinaša manj nagibanja, boljše požiranje grbin in lukenj na cesti, opazno boljši in natančnejši je tudi volanski mehanizen. Tudi zavore so precej bolj učinkovite. Čeprav sreče z vremenom v našem terminu ravno nismo imeli, da bi jo dodobra preskusili, velja zapisati, da se po snegu še kar dobro pelje. 

Paket opreme Revolution prinaša kup serijske opreme, kjer velja izpostaviti pametni ključ, čeprav je na njem  potrebno pritiskati gumbe za odklepanje in zaklepanje, tu so LED dnevne luči in kup uporabnih pripomočkov. Preverili smo delovanje Smart City Break Supporta, ki po potrebi samodejno zavira med 4 in 30 km/h, izključiti je mogoče opozorilo za nenamerno menjavo voznih pasov v obliki nizkega tona iz zvočnikov, poleg teh pa so tu še ABS z EBD (Electronic Brakeforce Distribution), EBA (Electronic Brake Assist), DSC (Dynamic Stability Control) ter system TCS (Traction Control System). Skratka bogata oprema. In koliko stane taka Mazda2? Ni ravno poceni. 16.090€. Mogoče bodo trgovci k tej ceni prispevali še kak evro popusta.