Pred pol stoletja so se potem končala zlata leta avtomobilske industrije z več sto znamkami in danes je na planetu le še 14 velikih igralcev, ki imajo v lasti več kot 80 avtomobilskih znamk po svetu. Seveda tu niso vštete vse manjše garažne ideje in nišni proizvajalci. V času odraščanja avtomobila, predvsem pa po drugi svetovni vojni, se jih je kar nekaj tudi poslovilo in odšlo na smetišče avtomobilske zgodovine. In to ne ravno majhnih.

Oldsmobile (ZDA)

Konec 19. stoletja je lik po imenu Ransom E. Olds ustanovil tovarno kočij in podobne šare in ob začetku ameriške avtomobilske zgodovine postal prvi velikoserijski proizvajalec avtomobilov na bencin. 1908 je svojo tovarno Oldsmobil prodal General Motorsu in potem so sledila dolga mastna desetletja velikih prodajnih številk za ameriški srednji razred. Ampak, 2004 je znamka že delala minus in po 106 letih je najstarejši ameriški proizvajalec ugasnil.

Saab (Švedska)

Kaj narediti, ko tovarne, ki med drugo svetovno vojno izdelujejo letala in orožje, pridejo do konca svoje (vojne) poti? Tako kot angleški Bristol je tudi švedski Saab ustanovil firmo za avtomobile. In prav Saab je bil zanimiva kombinacija nečesa malo boljšega od povprečja, ampak daleč od premijskih znamk, hkrati pa je jezdil na slavi švedskih avtomobilov. Sploh model 900 je bil velika uspešnica, ki pa je bil videti malce starinsko kot na primer 99. 1989 jih je kupil ameriški General Motors, v ideji zmanjševanja stroškov pa so začeli izdelovati skupne izdelke z Italijani, Oplom in še kom in rahlo spremenili dizajn in bolj spremenili logotip. Saab je bil leta 2010 prodan nizozemskemu Spykerju, potem je leto pozneje škripnil še ta in 2016 so znamko kupili Kitajci. Ki prav ne vedo kaj z njo, razen da ne izdelujejo ničesar.

Plymouth (ZDA)

Chrysler je pred 100 leti naredil znamko, katere avtomobili bi bili dostopni širokemu krogu kupcev. Znamka je v svojih 73 letih šla skozi različne faze, od nizkocenovnikov, ki so delali ljudi srečne v času Velike depresije, do ličnih limuzin v petdesetih in navitih mišičnjakov desetletja pozneje. Kljub temu, da so rjaveli praktično že na reklamah, je bila znamka ena najbolje prodajanih v ZDA. Do devetdesetih, ko so pri Chryslerju na Plymouthe le še lepili značke drugih znamk. 2001 je bilo vsega konec.

Rover (VB)

Podjetje, ustanovljeno 1878, je do petdesetih let prejšnjega stoletja pridobilo sloves kakovosti in vsestranskosti. Modeli P3, P4, P5 in P6 so bili nosilci otoškega avtomobilskega buma po vojni, k temu pa dodajmo še legendarni Land Rover od 1948 naprej. Konsolidacija britanske avtomobilske industrije je pod isto streho ob Roverju znosila še znamke Austin, Morris in številne druge. Nastal je Leyland, ki je prvič klecnil v sedemdesetih v času velikega kaosa britanske avtomobilske industrije. Potem se je vse skupaj razparceliralo na več znamk in prodalo, Rover je ostal živ, šel pod Hondo in potem pod BMW-jem šel v pozabo. No, ne čisto, najprej je nastal MG, ki pa je bankrotiral 2005 in je zdaj v kitajski lasti.

De Tomaso (Italija)

De Tomaso je ustanovil Argentinec, poganjali so ga ameriški motorji, avtomobile pa so dizajnirali Italijani. Recept za uspeh, ali pač? Modeli kot Mangusta in Pantera so bili športniki, ki so pomenili dober izziv za vse ostale italijanske (in tuje) znamke, sploh z mogočnim Fordovim V8 motorjem. Optimizem je prepričal tudi Ford, ki je 1973 celo kupil podjetje, a ga samo mesec dni pozneje ob začetku velike naftne krize prodal. De Tomaso, ki je dolga leta načeloval tudi Maseratiju, je držal znamko živo vse do 2004, čeprav so prodali letno le nekaj na roke narejenih avtomobilov. Do 2004.

Pontiac (ZDA)

Pontiac, ustanovljen 1926, je v svoji zgodovini naredil nekaj zares lepih in mogočnih avtomobilov kot sta GTO in Firebird. Slednji je bil ikona v številnih filmih in serijah, od filma Smokey in Bandit do Knight Riderja. Od stare slave se da precej dobro živeti, tudi z novimi modeli kot Fiero. Kot del GM je preživel 92 let, potem pa je vse skupaj v prvem desetletju tega stoletja zašlo v čudne smeri – Pontiac je postal proizvajalec enoprostorcev, finančni polom General Motorsa, ki ga je reševala ameriška vlada, pa je prispeval k prečrtanju znamke 2010.

DeLorean (Irska)

Verjetno je prav DeLorean najbolj neslavno propadla avtomobilska znamka. Doživela je sedem let, ampak v tem času prinesla kultni avto DMC-12. John DeLorean je znamko ustnaovil 1975, potem ko mu je britanska vlada odprla vrata na Severni Irski z vsemi davčnimi olajšavami vred. A težave z dobavami, pomakanjem denarja in slabo kakovostjo so hitro naredile križ čez DMC-12 z dvižnimi vrati. 8500 narejenih primerkov iz brušenega jekla se je zrcalilo v enem filmskem – časovnem stroju v filmu Nazaj v prihodnost. Škoda le, da takrat avto ni mogel sam nazaj v času, da bi popravil napake ustanovitelja. 1982 je dokončno zmanjkalo denarja.

Reliant (VB)

V nekem trenutku je bil Reliant največja tovarna avtomobilov (še) v britanski lasti. Kar sploh ni slabo za podjetje, ki je nastalo v skednju in izdelovalo trikolesnike. Prav ti so Relianta naredili slavnega – model Robin je bil uspešnica tudi zato, ker so ga lahko vozili brez vozniškega izpita. Seveda niso izostali niti štirikolesniki kot Rebel in Scimitar, tu je bil tudi trikolesni kombi (vas rumen spomni na neko TV serijo?). Relianti so živeli vse do 2001, ko so se dolgovi razlili čez rob računa in vse skupaj potopili. A šele potem, ko so izdali model Robin 65 ob 65-letnici tovarne.

Austin (VB)

Znamko je ustanovil 1905 Hebert Austin, potem ko je šel na svoje od Wolseleya. Med obema svetovnima vojnama so bili Austini zelo uspešni, modela Seven in Ten pa sta šla za med. Od 1952 so se stvari zakomplicirale, ko so prišli pod dežnik British Motor Corporation skupaj z glavnim rivalom Morrisom. Pod to znamko so pozneje pri Leylandu skušali sploviti še nekaj samostojnih modelov, a polomija Allegro in lepljenje oznake Austin na modele drugih znamk niso recept za zdravo in dolgo življenje. Modeli Metro, Maestro in Montego v osemdesetih so bili premalo, Rover je znamko ugasnil 1987.

Morris (VB)

Morris je bila neuničljiva britanska znamka, pod vodstvom legendarnega Williama Morrisa, ki je verjel, da je lahko avto poceni, brez da je treba žrtvovati kakovost. Vsak drugi avto na Otoku med obema vojnama je bil prav Morris. Matično podjetje je potem vključevalo številne stabilne znamke kot so MG, Wolseley in Riley, a Morris je obdržal svojo identiteto, najbolj slavni model pa je bil Minor, narejen 1948. Morris je potem tako kot Austin prišel pod BMC in tam so se začeli premiki značk med enakimi modeli. Seveda ne smemo mimo legendarnega Minija, ki je nosil tako Morrisovo kot Austinovo značko. Ko je British Motor Company 1975 postal Leyland, za Morris ni bilo več prostora.

Jensen (VB)

Jensen je bil ena redkih znamk na Otoku, ki je ušla konsolidaciji avto industrije, kar pa ni pomagalo, da ne bi propadli tudi sami. Alan in Richard Jensen sta ustvarjala športne karoserije za WJ Smith & Sons in ga 1934 tudi kupila. Po drugi svetovni vojni je Jensen začel izdelovati tudi svoje avtomobile. Na Austinu narejen Interceptor je bil v petdesetih letih pravi hit, prav tako 541 iz »fibeglasa« in 541S z V8 motorjem iz 1962. Sledili so številni drugi, Interceptor II, FF in GT. Nove regulacije za avtomobile konec šestdesetih v ZDA so Jensen močno udarile po glavi, sploh ker so večino avtomobilov prodali tja. 1972 je nastal Jensen-Healey, a finančna injekcija ni bila dovolj in znamka je za vedno zaspala 1976.

Packard (ZDA)

Packard je bil ameriški Rolls-Royce ali celo več. Luksuzni avtomobili za bogate Američane so bili tehnični in oblikovni dragulji dvajsetih in tridesetih let. Deluxe Eight, Twelve in Dietrich Sport Sedan, sami prestižni biseri. Ob nastopu velike gospodarske recesije so se odločili izdelovati bolj dostopne avte kot je bil model 120. Krizo so preživeli, a izgubili svoj pedigre. Med vojno so izdelovali letalske motorje in orožje in šlo jim je zelo dobro, vendar po vojni enostavno niso mogli konkurirati cenovni vojni med GM in Fordom, 1958 je Packarda kupil Studebaker, kjer pa so migali le še do 1958, ko se je imperij zrušil, ob Packardu so ugasnili tudi Edsel, Hudson, Nash, DeSoto in Kaiser.

Hillman (VB)

Še ena veja na Otoku je omembe vredna. Do 1907 je Hillman izdeloval bicikle, potem pa tudi avtomobile. Znamko sta 1928 prevzela brata Rootes, ki sta pozneje imela v lasti tudi Singer, Sunbeam, Talbot, Commer in Karrier. Rezultat velikega gnezda z isto tehnično osnovo je bila serija modelov kot so Wizard, Hawk in Minx, ki so šli dobro v prodajo tako doma kot na tujem. Po drugi svetovni vojni je Hillman z modeli Husky, Imp in Hunter postal vstopna poceni znamka. Ko se je zrušil imperij bratov Rootes, je vse skupaj 1970 pobasal ameriški Chrysler, ta pa je devet let pozneje plen prodal Peugeotu. Francozi so Hillmana le še postavili na polico kot spominek.

Triumph (VB)

British Leyland kot veliki konsolidator britanske avtomobilske industrije je bil znan predvsem kot grobar le-te. Tudi Triumph ni bil izjema. Triumphov katalog je bil sestavljen iz uspešnic kot TR3, TR5, TR6 in tudi polomij (TR7). Skratka, simbol otoške industrije 20. stoletja. S sedežem v Coventryju se je Triumph prvič sesedel na začetku 2. svetovne vojne. Po vojni ga je obudil Standard in z njim želel konkurirati Jaguarju. Triumph je potem na terenu športnih avtomobilov dosegel kar lep uspeh. 1960, ko ga je kupil BMC, je šlo le še navzdol. Čeprav je nastalo nekaj obetajočih modelov kot Dolomite Sprint, je svoje dodala slaba kakovost in poceni prenašanje komponent med proizvajalci. Ko je konec sedemdesetih Leyland pobasal Rover, je Triumph odpel svoje.

Glas (Nemčija)

Glas je nastal 1983 in večino dobe prodajal kmetijske stroje, prvi avto pa šele po drugi svetovni vojni. Najbolj znan je bil Goggomobil, niso pa se izogibali niti večjih kupejevskih modelov kot 1300 GT in T600. V povojni Nemčiji je bila konkurenca huda in niti 2600GT z V8 ni bil dovolj, da bi konkuriral takrat premočni britanski industriji. Znamka je bila 1966 prodana BMW-ju. BMW je še nekaj let izdeloval Glase z BMW-jevimi motorji, potem pa, ko so Bavarci naredili svoj kupe, Glas vrgel v kontejner za smeti.

Talbot (VB)

Talbot je nastal 1903 in bil večino svoje dobe znan tako po izdelavi avtomobilov kot prevzemih. Talbot je sprva v Londonu sestavljal francoske avtomobile, potem pa počel vse: dvakrat se je pojavil v F1, v 80ih nastopil na rallyjih in naredil kultnega Sunbeam Lotus. Pred tem jih je 1919 prvič kupil Darracq in združil s Sunbeamom. Vmes so zaropotali po tleh s skupino investitorjev 1934, 1958 jih je prevzela Simca, njih Chrysler in – spet njih – 1978 Peugeot. Ki je Talbot na koncu poslal v zaslužen pokoj.

OSCA (Italija)

Italijanska OSCA je nastala 1947, ko so bratje Maserati zapustili istoimensko podjetje, ki ga je 1937 od njih prevzel Adolfo Orsi in ga preusmeril v proizvodnjo svečk. Bratje Maserati so še 10 let lahko delali kot svetovalci, potem pa so spokali na svoje. OSCA je izdeloval športne in dirkalne avtomobile. Preživeli so dolgih 20 let, preden jih je pohopsala MV Agusta in zaključila igračkanje z avtomobilskim poslom.

Iso (Italija)

Pred vojno so Italijani izdelovali hladilnike, od 1948 motocikle in motorne sanke, potem pa v petdesetih še avtomobile. Pravzaprav le enega – Isetta je bil slavni avtomobilček s kupolo, ki ga je potem BMW po licenci prodajal v stotisočih. V šestdesetih je Iso naredil bolj resne avtomobile kot Rivolta IR300 kupe, štirivratni Fidia in Grifo, GT z V8 motorjem. V sedemdesetih ni šlo več. Bankrot je zapisan leta 1974.

Autobianchi (Italija)

Bianchi je izdeloval bicikle in luksuzne avtomobile, preden niso tovarne med vojno uničili zavezniki. Po vojni je z novimi partnerji nastal Autobianchi. Fiat je prispeval šasije, Pirelli gume, Bianchi pa karoserije in delavce, ki so vse skupaj sestavljali. Rezultat je bila serija malih mestnih avtomobilov kot Bianchina, Stellina in Primula. 1968 je Bianchi v zadnjih finančnih izdihljajih odstopil iz partnerstva in znamka je pripadla Fiatu, ki je od 1970 izdeloval le en model, A112. Vse do bridkega konca 1986.

Horch (Nemčija)

Nemško znamko, znano po mogočnih in luksuznih avtomobilih v božanski podobi, je ustanovil August Horch. 1909 so ga iz lastnega podjetja izrinili delničarji in ker je bilo ime že zasedeno, se je odločil začeti znova z latinskim prevodom svojega priimka. Ta pa je – Audi! 1932 se je Audi združil s Horchom in DKW v Auto Union v slavno nemško predvojno železnino in dirkaške Srebrne puščice. Horch je odšel v pozabo, Auto Union pa je v šestdesetih postal – Audi.

AMC (ZDA)

AMC je skušal plesati z velikimi tremi – Fordom, GM in Chryslerjem in si seveda zlomil vse tri noge. AMC na koncu v osemdesetih ni več zmogel apetitov po večjih avtomobilih, ko pa so se poslovili še vodilni v podjetju, je vskočil Renault, ta pa je potem AMC prepustil Chryslerju, pod katerim je AMC doživel nekaj let slave. Kompaktni modeli kot sta Gremlin in Pacer, pa mišičnjaka AMX in Javelin in štirikolesno gnani križanec Eagle so tisto, po čemer je AMC znan. Chrysler je na koncu čez vse naredil križ.