Dva križanca, T-Roc in T-Cross sta tisto, kar ljudje pričakujejo v tem segmentu – malo bolj robustna, eden velik, drugi malce manjši, z udobjem in dobro tehniko in vsem, kar od znamke pričakujete, z eno izjemo – privlačnostjo. Oba sta, no roko na srce, zelo konvencionalno škatlasto oblikovana. Nekateri bi dejali celo – nevpadljiva ali prezrta. In potem tu med njiju nenadoma skoči Taigo, z dolžino 4,27 metra večji od obeh, po segmentu manjši od T-Roca in s kupejevsko pol-terensko zasnovo (kjer spomin sega desetletje in več nazaj do premium bavarske zasnove), hudo zanimiv in všečen avto, sploh za vse pravoverne pripadnike »Das Auto«, ki so z zavistjo pogledovali k bolj dinamično oblikovani konkurenci. Znotraj same znamke pa česa podobnega pravzaprav ni (če izvzamemo skrajni električni vrh, ID.5).

Nekje v podzavesti morda komu skaklja informacija, da je Taigo brazilskega izvora. Je. In ni. Tam nekaj zelo podobnega sliši na ime Nivus, na našem koncu pa so Brazilca pravzaprav naredili na novo s kosi z evropskih skladiščnih polic in tudi s tekočih trakov naše celine prihaja. V konglomerat treh križancev tehnično sodi še Polo, vsem pa je skupna slavna platforma MQB, razlika je le v zunanji podobi. Pretežno.

Če vas bo kdo spustil v notranjost z zavezanimi očmi, boste imeli kar malo težav z ugibanjem, v katerem modelu sedite. Vse je tako rekoč – volkswagnizirano. Seveda to ni mišljeno slabo, pač pa reči, ki ergonomsko, tehnično, vizualno in še kako – delujejo, pač ne odkrivaš na novo. V opremi R-Line so merilniki serijsko digitalni, na sredi je znani hišni infozabavni sistem, v spodnjem nadstropju sredinske konzole je samostojna klimatska naprava, tudi volan ste nekje že videli, sedeži pa so školjkasto športni (hvala, R-Line!). Kak bolj dinamično osveščen ljubitelj drugih znamk bi se znal zmrdovati nad črno sivo notranjostjo, a so vsaj na zgornjem delu armaturke prijetni na otip, tisti spodaj in oni na vratih pa tradicionalno (trdo) plastični. Za tehnično bolj široke ljudi sam digitalni del omogoča kar nekaj prilagoditev, ostali pa zaženejo motor in – vožnja!

Kupejevska streha počaka na glave zadnjih potnikov, preden se začne spuščati in tam najdemo presenetljivo veliko prostora za glavo. Seveda vse v mejah normale, vendarle je avto prvenstveno mišljen za dva odrasla človeka in podmladek na zadnjih sedežih. Tudi štirim prtljažnik ponudi zelo veliko prostora, 440 litrov, ki ga zaradi kupejevskega zadka morda niti ne bi pričakovali.

Za pogon skrbi manjši od obeh motorjev, ki jih ima Taigo na voljo, a v močnejši različici – 1.0 trivaljni turbo z 81 kW (110 KM). Moč na sprednji kolesni par prenaša DSG menjalnik, ki v primerjavi z ročnim stane 2100 evrov več. Za veliko dinamike tak avto potrebuje večji 1,5-litrski motor, s pospeški malo čez 10 sekund do sto in s solidno porabo 6,5 litra pa je v tej konfiguracijo ta pogon skoraj idealen. DSG-ju zamerimo le na trenutke grobo speljevanje in včasih počasnejše pretikanje. Ker ima reč le 1300 kilogramov teže, je prijetno vodljiva in agilna, tako da vseeno vozniku da nekaj užitka v dinamični vožnji.

Paket R-Line je najvišji možni paket pri Taigu, med drugim vključuje matrične žaromete, dvopodročno klimatsko napravo in LED zadnje luči. Tako opremljen Tajgo z DSG menjalnikom stane 25.671 evrov, z dodatki kot so 18-palčna platišča Missano, zrcalno srebrno kovinsko barvo s črno streho in paketom Digital Cockpit pa vse skupaj nanese 27.889 evrov. V vsakem primeru skoraj vrh Taigove ponudbe ni poceni, je pa kljub »brazilskim« pomislekom presenetljivo najbolj simpatičen od treh malih križancev.