Letošnjo jesen prihaja prenovljena peta generacija, ki bo tudi labodji spev tega modela, ki že skoraj tri desetletja leta s tekočih trakov prihaja tudi v našem Novem Mestu v tovarni Revoz. Po petih generacijah me ljubitelja avtomobilske zgodovine in Clia misli odpeljejo na sam začetek. Čeprav je primerkov prve generacije pri nas še kar nekaj, so me avto nostalgiki opozorili na enega, ki skupaj z lastnikom piše posebno zgodbo. Ne le zato, ker ima ta v lasti izjemno ohranjenega Clia, pač pa ker jih je sam izdeloval do svoje upokojitve.

Obiskali smo Janeza Zalokarja iz Dolenje Brezovice pri Šentjerneju na Dolenjskem. Pri njem doma so zapisani Renaultu že od nekdaj, tudi vse, kar stoji na dvorišču, nosi na nosu francoski diamant. A izmed vseh izstopa rdeč Clio prve generacije, letnik 1996. Morda bi bil kot rečeno še eden od mnogih, ki so preživeli leta intenzivne uporabe, bolj ali manj uspešno kljubovali vremenskim vplivom in nabirali kilometre, če ne bi bil kljub 27 letom videti, kot da je včeraj zapeljal iz prodajnega salona. Njegov lastnik je imel pravzaprav srečo, pred štirimi leti se je v času pandemije ponudila priložnost, da je avto za praktično drobiž kupil od neke gospe s Senovega, ki ga je uporabljala le za vožnjo do trgovine in druge opravke v neposredni okolici.

»Tega sem kupil kar tako, čisto na blef. Bila je korona, bil sem že doma, v pokoju, to sem potem vzel. Mi odgovarja, z njim grem tudi na morje, če je treba, res, da nima klime, ampak… Sprva sem za vinograd želel kupiti moped, a je bil tak, ki bi bil v dobrem stanju, dražji kot Clio. 690 evrov sem dal zanj. Pa me vprašajo, zakaj kupiš tak avto, ki mora vsako leto na tehničnega, jaz vprašam, zakaj kupijo avto za 50 tisoč, če je tak čisto dober.«

Rdeča barva se je na dolenjskem soncu svetila v svoji popolnosti, na laku ni bilo ene praske, še manj pikice rje. Pod motornim pokrovom, kjer se vrti 1,2-litrski 8-ventilski štirivaljnik s 40 kW, je vse noro pospravljeno. Nobenega madeža, nobenih razmetanih žic ali vodov, listja, prahu, smeti, še servisni listek je zataknjen ob akumulator, kot je bila to včasih navada. Enako tudi prtljažnik, kjer je nastanjena obvezna oprema v originalni embalaži tistega časa, vse brezhibno. Po 27 letih bi v notranjosti pričakovali razbarvanost armaturke ali razpoke – brez skrbi, ne boste jih našli. Edino sedeži so odeti v generične prevleke, zato da se zaščitijo originalne, prav tako v prvinskem stanju. Janez Zalokar avta ne skriva v garaži. Z njim se zapelje do bližnjega vinograda in včasih na daljšo turo do sorodnikov po Dolenjskem.

»V Revozu so dolga leta izdelovali Renault 4, vzporedno so peljali Petico, pa Twinga in okoli 1996 je v Revoz prišel še Clio. To je bil družinski avto in za tiste čase skoraj statusni simbol. Danes, ko se pripelješ z novim Cliom, tega več nobeden ne opazi.«

Okoli hiše so še drugi Renaulti: Captur, Megane in Clio četrte generacije.

»Ta gospa, ki je imela tega Clia, ga je vozila po takih bregovih, da verjeti ne moreš. Do zdravnika, do trgovine, potem pa ga je dala vnuku. Vnuk pa je rekel, da on takega avta že ne bo vozil, da je sramota in ga je odjavil iz prometa. Zdaj ga imam štiri leta, prva barva, 1.2 motor, z njim se peljem bolje v breg kot s Capturjem. Ampak morajo pa biti vrtljaji, če ne ni nič.«

Ugotavljava, da rdeči Clio po letih še ne more biti Revozov. Ali pač?

»Po moje je Francoz,« pravi Janez. No, pozneje so naši bralci ugotovili, da gre za prvo generacijo in tretjo fazo od 1996 naprej, kar pomeni, da je ta rdeči Clio skoraj zagotovo domačin, Novomeščan.

Take avtomobile kot je Janezov Clio, je »treba šparat«. Na vprašanje, ali bo ostal pri hiši, je odgovoril: »Ne, ne, ne gre…rečejo, boš pa prodal… ja, ja, za dober denar se proda vsako reč, koliko pa je dober denar, pa je vprašanje. Meni pride hudo prav.«

Ob pregledu trga ob pisanju te zgodbe je postalo jasno, da je za pravega ljubitelja tak Clio vreden že ničlo več, kot je Janez odštel zanj.

»Sosed me je vprašal, zakaj imaš Capturja v garaži, pa tega zunaj, ta ti bo več prinesel nazaj kot oni drugi. Pazim, da ga ne dobi slabo vreme, takrat ga postavim pod streho. Do zdaj sem zamenjal samo bobne in naredil veliki servis. Prevoženih ima 95 tisoč kilometrov, od tega sem jih sam naredil 12 tisoč.«

Ob gledanju veteranskega Clia se oba strinjava, da so včasih delali avtomobile za ljudi, danes pa ljudi prilagajajo za avtomobile. Janez, ki je šel v pokoj pred tremi leti, je delal v Revozu še na zadnji, peti generaciji Clia. Celotna regija je dihala s tovarno, vsi so imeli Clia, pravi Janez.

»Jaz sem po poklicu avtoklepar in sem delal v lakirnici, odpravljal mikro udarce, pa če je bilo treba zamenjati kaka vrata ali pokrov motorja. Ob traku. Avto smo vzeli s traku in ga porihtali. Bili smo trije kleparji, vsak v eni izmeni. Vsi trije smo ista generacija in smo šli hkrati v pokoj. Novih za nami ni bilo, zdaj imajo zato zunanjega izvajalca. Po odhodu v pokoj sem dobil klic enega od bivših šefov, ki je rekel, Janez, nič ne bom rekel, samo zdaj vidimo, koliko ste bili vredni.«

Z leti je proizvodnja avtomobilov, ne samo v Revozu, postajala vedno bolj avtomatizirana.

»Danes vnesejo program in robot naredi vse, sestavi, pobarva. Včasih to ni bilo enostavno in se je marsikaj zalomilo, morda je bil napačen program. Robot je znal poškodovati kak del avtomobila, včasih je bila streha tako ukrivljena…Takrat smo delali Smarta in Clia. Ne vem, kaj je šlo narobe, ali je bil senzor ali kaj, avto je bil za robota, ki ga je barval, predolg, pa ga je udaril zadaj. Kriv ni bil nihče, je bilo pa precej škode na robotih.«

Avtomobilska industrija se je v zadnjem desetletju močno spremenila. Ekonomske zakonitosti so zdaj še bolj očitne, dela se, da se naredi, ljudi pa se odriva stran.

»Pred tem smo vse delali ročno. Karoserijo smo potopili v prvo plast za zaščito, potem pa barvali na roke v lakirnici. Svoje delo smo spoštovali. Vedeli smo, da to je naš kruh, da bomo od tega živeli. To je bilo tako, jaz sem šel v firmo prosit, da me vzamejo, danes pa je obratno – firma prosi, da prideš. Zakaj bi pa delal z vnemo, če on mene rabi? V novomeški srednji šoli sta bila včasih dva razreda, eno so bili ličarji, drugo pa kleparji, vsi iz družin, kjer so to že delali. Danes so tam le štirje fantje, pa še ti so iz drugačnih okolij.«

Razglabljava, da kako so se spremenili časi, ko gre za izdelavo komponent. Včasih so vse delali lokalno, ogromno ljudi je delalo za avtomobile posredno.

»Tu je bil TPV, kjer so delali sedeže, kar naenkrat so jih začeli uvažati od drugod, tega nismo razumeli. Sam sem delal v treh izmenah, nazadnje smo delali po 900 avtov, če smo jih naredili 870, 880, smo se sekirali. Včasih smo garali, eden od sosedov je prišel že poten v službo,« se nasmeji moj sogovornik.

»A danes pa delajo vse v eni izmeni pa še to ne vsak dan. Kako se je to obrnilo. Da Revoz nima kleparjev in avtomehanikov, pa izdelujejo avtomobile… Ga bomo že naučili, pravijo. Enega sem imel v šolanju, nikoli ni videl kladiva, tega se ne da naučiti. Sam sem to delal od 19. leta naprej pa do 58. leta. Za to moraš imeti občutek. Če ne vidiš vdrtine, je pač ne vidiš, nisi za to.«

»V svojem službovanju sem dal čez celotno izdelavo, od priprave avta, tudi lakiral sem, večinoma pa sem bil klepar, pa v kontroli sem bil. Tam so potem vsi znali francosko, kar pa ni bilo zame in sem šel nazaj.«

Ugotavljava, da je bil Clio, ko je prišel v Novo Mesto, odrešitev ne samo za tovarno, ampak za celo regijo.

»Clio je bil rešitev za Revoz. Petica je bil vmesni avto, toliko, da so pripravili proizvodnjo. Veliko sem delal tudi na Katrcah. V Revoz (takrat IMV) sem prišel 1976. Takrat smo vajenci delali za trakom kot vsi drugi delavci. Vsi delavci smo bili veseli prihoda Clia. To je bil po moje najbolj sprejet avto v Revozu. Delali smo tudi prvo generacijo Twinga. Ta je bil za moje pojme malo preveč živahen avto, z 1.4 motorjem je šel kot sneta sekira. Iz moje vasi nas je zjutraj na avtobus čakalo po 10, 12 ljudi, danes pa je samo še eden.«

Janezov dom je na otoku. Dobesedno. Okrog tečeta dva rokava potoka, včasih je eden poganjal tudi mlin. Posestvo, skupaj s starim kozolcem, je urejeno kot iz škatlice. Na drugi strani potočka je še majhen hlev s kravico, ki je imela mesec dni starega bikca. Tudi ta je za Janeza s svojimi norčijami navdih za smeh. Janez se pohvali, da je čisto sam naredil tudi velik pokrit vrt, kjer pridela velik del hrane.

»Investicija se ne bo povrnila, je pa zato hrana zdrava.«

Zgodba o avtomobilu, ki so ga izdelovali tudi v njegovi tovarni in zgodba o človeku, ki je vse življenje posvetil avtomobilom, narejenim pri nas, je lahko navdih za marsikoga. Tudi življenjska energija, ki jo začutiš v pogovoru z njim, je posebna, daje čutiti zadovoljstvo nad ustvarjenim v življenju in lahko bi lahko bila zgled mnogim. Še na mnoga leta, pa da bi tudi pra pra Clio služil in hvala za izkušnjo.