A kot je to večkrat v navadi, eno so ideje, drugo pa realnost in Antarctic Snow Cruiser, pogruntavščina, s katero bi morali obiskovalci polarnega večnega ledu kot za šalo prepotovati več tisoč kilometrov do južnega tečaja, je pogrnila na celi črti.

Ob začetku 20. stoletja so si praktično vse velike države in tiste iz severnega polarnega kroga, prisvojile svoje koščke celine na južnem polu. Antarktika je za razliko od severnega področja Arktike trdna zemlja s par velikimi ledenimi ploščami v zalivu in ob raziskovalni radovednosti so nacije kaj hitro spoznale, da Antarktika skriva tudi velikanske zaloge naravnih bogastev.

Zadnji na Antarktiki

ZDA se s spodnjim ledenim pokrovom našega planeta niso kaj pretirano ukvarjale, odprava Richarda E. Byrda 1928 je pomenila prvo resnejše raziskovanje Antarktike, pa še to so financirali zasebniki. Byrd seje tja podal tudi 1934 in zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom skoraj umrl. Po vrnitvi v ZDA so se za ledeni svet končno začele zanimati tudi ameriške oblasti, ki so odobrile tretjo odpravo za 1939 do 1941. Na drugi odpravi je sodeloval tudi znanstvenik Dr. Thomas Pulter, ki je imel za tretjo odpravo kar nekaj zanimivih idej, med njimi je med letoma 1937 in 1939 razvil velikansko večnamensko vozilo Antarctic Snow Cruiser, znano tudi pod imeni Pingvin, Pingvin 1 in Želva.

Načrt za velikansko križarko na kolesih so aprila 1939 pokazali oblastem v Washingtonu, ki je odobrila razvoj Oklepnemu inštitutu za Tehnologijo in najem vozila za potrebe odprave. Ker je zmanjkovalo časa, je bilo vse skupaj narediti zelo hitro. Dela so se začela v začetku avgusta 1939 in 24. oktobra so prvič zagnali motorje v Pullmanovi tovarni v Chicagu in se z njim odpravili na 1600 kilometrov dolgo pot do oporišča mornarice v Bostonu. Okvara na volanskem mehanizmu je povzročila, da je orjak zapeljal z manjšega mosta v potok pri Gomerju v Ohiu, kjer je nebogljen tičal kar tri dni.

Končno je prišel do Bostona, kjer je povzročil enega največjih zastojev v zgodovini prometa, ko je za njim obtičalo kakih 70 tisoč vozil. 15. novembra je Snow Cruiser odplul na krovu USCGC Northa Star proti Antarktiki.

Tehnično napreden, a nepreikušen

Sama ideja vozila, ki je merilo v dolžino 17 metrov, ni bila napačna. V kabini je bilo dovolj prostora za pet članov posadke, ki bi ga uporabljali kot laboratorij. V njem so bila ležišča, zaloga hrane pa je zadoščala za eno leto. Imelo je kar nekaj genialnih rešitev za tisti čas. Poganjala sta ga dva 11-litrska dizelska šestvaljnika z močjo 112 kW (152 KM) vsak. Ta sta ustvarjala elektriko, ki je poganjala štiri 56-kilovatne elektromotorje, v vsakem kolesu po enega. S tem so rešili problem kompleksnega prenosa moči preko kardanov in menjalnika, zmanjšali možnost okvare in povečali prostor za posadko. To je bil tudi prvi primer take rešitve pri orjaških vozilih, kar se danes uporablja v praktično vseh velikanih kot so na primer rudniški tovornjaki.

Presežek elektrike so hranile baterije, ki so potem napajale opremo in luči, ko motor ni deloval. Hladilni sistem je bil speljan skozi celotno kabino in je skrbel za ogrevanje. Bil je tako učinkovit, da je lahko posadka spala pokrita z lahko deko. Na vrhu je imel velikan ploščad, ki je sprejela manjše Beechcraftovo letalo Model 17 Staggerwing, s katerim so nameravali kartirati in fotografirati okolico.

Lahko se je tudi vlekel po trebuhu

Kolesa so lahko uvlekli v posebno ohišje, kjer so jih greli izpušni plini, kar je preprečevalo, da bi gume počile na silnem mrazu, ki lahko na Antarktiki ponoči doseže tudi do -80 stopinj Celzija. Dolga previsa spredaj in zadaj sta omogočala, da se je vozilo z uvlekom para koles lahko vleklo po podlagi in prečkalo do 4,6 metra dolge razpoke. Proces je bil sicer zapleten, saj je vključeval kar 20 korakov. Vsako kolo je bilo krmiljeno neodvisno in Snežna križarka je lahko vozila tudi postrani.

V širino je merila ta napredna pošast kar šest metrov, visoka pa je bila med 3,7 in 4,9 metra, odvisno od tega, kako uvlečena so bila kolesa. Težava, ki se bo pokazala kasneje, je bila šibkost motorjev in končne hitrosti, ki je bila ocenjena na 48 km/h vozilo s 34 tonami ni doseglo pod nobenim pogojem. Še več, šibki dizelski motorji so imeli zelo nizko razmerje med močjo in maso in gladke gume, ki so bile narejene brez profila, da se vanje ne bi nabiral sneg ter so se na ledeni podlagi vrtele v prazno, so dale hitrost le nekaj kilometrov na uro. Zaradi razporeditve teže se je v praksi potem pokazalo, da je hitrost celo višja, če vozilo vozi vzvratno. No, ideja, odpeljati več tisoč kilometrov do južnega tečaja »v rikverc«, se zdi absurdna še danes, takrat pa je bila povsem nesprejemljiva, zato so vozilo uporabljali le v bližnji okolici baze.

Glavno zlo - gume namesto gosenic

V dnu so bili rezervoarji za 9500 litrov goriva, kar bi zadoščalo za 8000 kilometrov dosega, več kot dovolj do južnega tečaja in nazaj, a je šlo preveč stvari narobe, da bi ta cilj uresničili. Predvsem kratek čas od načrtov do končanja je pomenil, da je bil Snow Crusier narejen hudo hektično in nepreizkušen. Tudi cena je na koncu zrasla za dvakrat, na 300 tisoč takratnih dolarjev, kar bi bilo danes okoli šest milijonov.

Snow Cruiser je dospel na Antarktiko januarja 1940 v bazo Little America v Zalivu kitov. Že takoj so se pojavile velikanske težave – zgraditi so morali posebno leseno rampo, da bi vozilo spravili z ladje, a se je ta pod težo udrla in orjak se je nevarno nagnil v eno stran. Ko ga je Poulter končno uspel postaviti na trda tla, so se člani odprave, ki jih je bilo skoraj 150, veselili kot mali otroci, a jih je veselje minilo takoj zatem, ko se je pokazalo, da se vozilo ne premakne z mesta.

Velikanske gladke gume brez profila so bile v osnovi narejene za ameriška močvirja in uporabljena, ker preprosto ni bilo časa za razvoj primernejših. Večinoma so kolesa vrtela na mestu in vozilo se je vkopalo skoraj meter globoko. Na zadnja kolesa so nadeli še dve rezervni kolesi, ki sta bili v »prtljažniku«, a tudi to ni pomagalo, zato so čez gume nadeli verige, kar pa je bila le zasilna rešitev, ki ni veliko pripomogla k oprijemu.

Posadka je ugotovila, da gre hitreje, če vozijo vzvratno, najdaljša pot v okolici, ki so jo opravili, pa je merila 148 kilometrov. Seveda vzvratno. Poulter se je 24. januarja 1940 vrnil v ZDA in pustil preostale člane posadke pod poveljstvom Franklina Wadea. Ta je imel ob sebi še Theodora Petrasa, pilota letala, narednika Felixa Ferranta, radijskega operaterja in C. W. Griffitha, mehanika. Posadka je živela v vozilu in opravljala seizmološke poskuse, merjenje sevanja iz vesolja in zbrala vzorce ledene podlage. Ko se je konec leta tudi za ZDA začela druga svetovna vojna, je ameriška vlada nehala financirati odpravo, ki se je vrnila v domovino.

Zasut pod snegom, potopljen v Atlantiku

1946 po drugi svetovni vojni je nova odprava Highjump našla vozilo, ki so mu morali le napolniti gume in opraviti nekaj manjših popravil in je bilo spet operativno. Po koncu te odprave je Snow Cruiserja zasul sneg in odprava 1958 ga je našla ob bazi Little America III pod sedmimi metri snega, iz katerega je molela dolga bambusova palica in označevala mesto. Z buldožerjem so uspeli odriniti sneg do spodnjega roba koles in natančno zmerili količino padavin v teh 12 letih. V notranjosti je bila kabina točno taka, kot jo je posadka nazadnje pustila – na mizi so ležali papirji in revije, povsod so bile raztresene škatlice cigaret.

Kaj se je potem zgodilo z velikanskim raziskovalnim vozilom, ni znano. Obstaja več teorij. Po eni naj bi ga vzeli Rusi na eni od svoji odprav, ko je bila baza zapuščena, kar pa je zelo malo verjetno. Antartic Snow Cruiser je verjetno še vedno zasut nekje pod snegom, najbolj možno pa je, da je skupaj z velikanskim delom Rossove ledene police, ki se je odtrgala 1963, odplul na morje. Polica je počila prav po sredi baze Little America III, tako da se ne ve, na kateri strani police je Snow Cruiser stal. Če je odšel na pot z ledeno ploščo, danes najverjetneje leži na dnu Južnega oceana.

Rusi so se tega lotili malo drugače
Tehnično napreden Snow Cruiser je imel, če odštejemo šibek pogon, eno samo katastrofalno napako – povsem gladke gume. Rusi so na drugi strani znani po tem, da vse predimenzionirajo in uporabijo tisto, kar leži na dvorišču. Ko so Američani ravno zadnjič izkopali svojega kolosa na Antarktiki, so v tovarni Mališev v Harkovu v današnji Ukrajini izdelali tri namenska vozila za uporabo na skrajnem jugu planeta. HTEP 404S je bil preprosto vozilo na gosenicah, zasnovano na traktorski platformi AT-T, ki je bila zasnovana na tanku T-54. Tudi rusko vozilce, ki se ga je prijelo ljubkovalno ime Harkovčanka, je imelo velik bivalni prostor, balkon na vrhu, osem ležišč, kuhinjo in stranišče.1958 izdelani primerki so prišli na postajo Vostok februarja 1959. Dve Krakovčanki in AT-T traktor so v začetku decembra 1959 odrinili proti južnemu tečaju in 26. decembra 1959 priropotali na Amundsen-Scottovo postajo, kjer so presenetili ameriško posadko, ki jo je tja poletje pred tem prepeljal helikopter.
Podobno kot ameriški Snow Cruiser je tudi Harkovčanka imela motor v notranjost, ta je merila 20 m2, samo vozilo pa je bilo pol krajše od ameriškega.

Prav v notranjost postavljen motor bi omogočal servisiranje, brez da bi bilo treba posadki izstopiti, v praksi pa je to pomenilo, da je hrup 742-kilovatnega V12 dizla onemogočal vsakršno spanje, prav tako pa je bila notranjost polna saj.
V širino je Harkovčanka merila 3,5 metra, visoka je bila 4 metre, na vsaki strani je bilo sedem torzijsko vzmetenih koles, okoli katerih so tekle gosenice. Potovalna hitrost je bila 30 km/h, končna pa kar 56 km/h. Z maso 35 ton je lahko 404S vlekel še 60 ton tovora na prikolici, premagoval pa je tudi 30-stopinjske naklone. S Harkovčankama so v naslednjih letih opravili še številne druge naloge, medtem ko so 1975 tja pripeljali že drugo generacijo, ki je imela bolje razporejene prostore in dodatni generator za elektriko in ogrevanje, ko glavni motor ni deloval. 1980 so načrtovali še tretjo generacijo, a rezanje proračuna in bližajoči se razpad Sovjetske zveze so idejo pustili na risalnih deskah. Zaradi tega so Harkovčanke ostale glavno transportno sredstvo na Antarktiki vse do 10 let nazaj. Nadomestil jih je Vitjaz DT-30, te sovjetsko zasnovane primerke iz osemdesetih pa potem nemški PistenBully 300 Polar.