19.januarja je minilo okroglih 40 let od rojstva Fiata, ki se je v zgodovino znamke zapisal z zlatimi črkami, saj se je po vsem svetu v več kot desetletju dolgi prodajni dobi zanj odločilo preko devet milijonov kupcev.
Da so takrat avtomobilski proizvajalci precej razmetavali z denarjem, pove dejstvo, da so Fiatovega novinca 19. januarja 1983 novinarjem in poslovnim partnerjem predstavili na Floridi. V Nasinem centru na Cape Canaveral. A nekaj let pred tem so se znotraj koncerna odvijali različni spori med vodilnimi. Prvotno je bil avto opremljen z logotipom avtomobilske hiše Lancia. Pravzaprav so zgodbo pred nekaj leti, skupaj s fotografijami, razkrili pri italijanski avtomobilski reviji Quattroruote. Pisalo se je leto 1979, ko je moral takratni šef Lancie, Gian Mario Rossignolo, razmišljati o nasledniku Fiata 127, zato je na hitro angažiral oblikovalca Giorgetta Giugiara za nov projekt majhnega avtomobila. Nastal je kompaktni, uporabni in moderni Uno z logotipom Lancie, a kot rečeno se je projekt v taki obliki zaradi nesoglasij hitro ustavil. Namreč, Gian Mario Rossignolo je v tistem času prišel navzkriž s takratnim novim šefom Fiata, Vittoriem Ghidello, zato konec leta 1979 ta odstopi s položaja, zapusti italijanski koncern, še pred tem pa fascikel s projektom odnese k svojemu mentorju Umbertu Agnelliju (mlajši brat Giannija Agnellija), ki je bil med leti 1970 in 1976 tudi za krmilom Fiatovega koncerna. No, slednji kasneje omenjeni projekt spet preda v roke Ghidelli, ki projekt oceni kot zelo dober in tako pod njegovim vodstvom luč sveta ugleda kot Fiat Uno. Projekta oblikovno niso spreminjali, z izjemo potniške kabine.
Fiat Uno je bil naslednik tudi uspešnega modela 127 in z njim si ta deli kar nekaj tehničnih rešitev. Motor je denimo prečno postavljen, pogon je speljan na sprednji kolesni par, spredaj pa ima vgrajeno McPhersonovo premo. Zelo podobne so tudi zunanje dimenzije. Dolžina 3,64 metra ostaja enaka, širina se je iz 1,53 povečala na 1,55 metra, Uno pa je v primerjavi z modelom 127 višji za 7 centimetrov (1,43 m). Kot že omenjeno ta na tržišče zapelje leta 1983, sprva zgolj z bencinskimi motorji, in takoj doživi popoln prodajni uspeh, saj postane v zelo kratkem času najbolj zaželen avtomobil. V najboljših časih so jih mesečno prodali nekaj več kot 40 tisoč oziroma do leta 1988 so zabeležili več kot 3 milijone prodanih primerkov, ob zaključku leta 1995, pa ta številka preseže 9,5 milijona vozil. K priljubljenosti delno pomaga tudi naslov Evropskega avtomobila leta 1984.
Omeniti velja, da so v ta avto v 12 letih aktivne prodaje, italijanski inženirji vanj vgrajevali različno zmogljive bencinske motorje. Tiste čase je bila vsaka različica označena s številko, ki ustreza konjski moči motorja: 45 (900-kubični motor, največja hitrost 140 km/h), 55 (110-kubični motor, 150 km/h) in 70 (1300-kubični motor, 165 km/h). A ni ostalo zgolj pri temu. Kmalu po začetku prodaje so na trg poslali še 1,3-litrski atmosferski dizel s 33kW (45 KM), največjo hitrostjo 140 km/h in s povprečno porabo 5,9 l/100 km. Po nekaj letih Uno dobi še učinkovit litrski bencinski in izboljšan turbodizelski 1,4-litrski motor z 53 kW (72 KM) konji. Vrhunec ponudbe motorizacije Una predstavlja različica Turbo, ki jo poganja 1,3-litrski motor s 77 kW (105 KM) in kot tak zmore doseči najvišjo hitrostjo 200 km/h. Leta 1989 Fiat na frankfurtskemu avtomobilskemu salonu predstavi drugo generacijo, ki je za 4,5 centimetra daljša in oblikovno malce spremenjena. Prodajo in proizvodnjo pri Fiatu ustavijo v letu 1995, saj je že nared njegov naslednik Punto. Pod Fiatovo licenco se Uno še dolga leta proizvaja v Maroku, Indiji, Pakistanu, Latinski Ameriki, Turčiji, Južni Afriki, Filipinih in nekaj časa tudi v srbskem Kragujevcu pod oznako Yugo Uno 45R.
