Po prvem ne najbolj uspelem poskusu z modelom R1200 C pred več kot 20 leti, so Bavarci k snovanju projekta o velikem potovalniku pristopili precej bolj resno. Želeli so razširiti nabor svojih izdelkov in na trgu poiskati nove kupce, hkrati pa je vstop nemškega velikana v segment, kjer že dolga leta brezpogojno kraljujejo Američani, nakazuje, da bi lahko prišlo do sprememb prodajni statistiki. Če jim bo to uspelo, bo pokazal čas. 

Prvi vtis z R18 sem si ustvaril v lanskem letu, ko sem na kratko preskusil vstopno verzijo, letos pa je sledilo nadaljevanje v precej bolj potovalno naravnani različici. Pravzaprav sem preskušal kar dve izvedbi. Najprej R18 B, kot Bagger, in potem še kraljevskega Transcontinentala. Pogonska tehnika je pri obeh enaka. Vgrajen imata veliki bokserski dvovaljni motor s 1802-kubičnimi centimetri delovne prostornine. 110 kilogramov težak oljno in zračno hlajeni motor zmore razvijati 67 kilovatov ter 158 Nm navora pri 3000 vrtljajih, povezan je s šeststopenjskim menjalnikom, medtem ko je pogon na zadnje kolo speljan preko odprtega kardana. Všečen detajl, ki ni edini tak. Denimo, izjemno dolg izpuh, pa številni kromirani dodatki, spregledati pa ne gre niti napise Berlin Built, nad čemer so Bavarci še posebej ponosni. V tej tovarni, kjer je zaposlenih nekaj več kot dva tisoč ljudi, dnevno sestavijo 800 novih motorjev. Slabo desetino predstavljajo prav različne izvedbe modela R18. 

Bagger in Transcontinental sta drugačna, bolj prestižna, zasnovana za daljše vožnje in vezana izključno na ceste z asfaltno podlago. Oba imata vgrajeno posebno masko, del katere je LED žaromet (Transcontinental ima vgrajena še dva dodatna žarometa), fiksno vetrobransko steklo in ohišje radarskega tempomata, ki je del serijske opreme. Še prijetnejši je pogled izza krmila. Armaturna plošča ima vgrajene štiri klasične analogne merilnike za nivo goriva, vrtljaje, hitrost in moč motorja, nekoliko nižje pa so poskrbeli za digitalizacijo potovalnih podatkov v obliki njihovega 10,25-palčnega zaslona, preko katerega voznik spremlja celo vrsto podatkov o vožnji, motociklu ali pa se povezuje s pametnim telefonom in uživa v glasbi med vožnjo. Da je zvočna slika dejansko na visokem nivoju, poskrbi Marshallovo ozvočenje, ki zajema postavitev zvočnikov na maski in na uporabnih stranskih trdih kovčkih. Večja 24-litrska posoda za goriva, ki omogoča okrog 350 kilometrov vožnje, ima urejeno še dodatno odlagalno mesto za prenosni telefon in ker je ta me vožnjo izpostavljen soncu, to pa za telefon ni najbolje, so Nemci zanj uredili hlajenje. V tem delu uporabnik dostopa tudi do mesta, kjer se toči gorivo.

BMW R18 je tip motocikla, kjer se sedi razmeroma nizko, saj je sedež za voznika od tal oddaljen le 74 centimetrov, medtem ko potnik sedi nekoliko višje. Torej, primeren tudi za tiste z nižjo višino, a bo pri obeh potrebnega kar nekaj napenjanja mišic. Namreč Bagger brez tekočin tehta 398, Trancontinental pa 427 kilogramov. Manevriranje gmote jekla in aluminija na mestu je precej zahtevno, čeprav mi je bila v obeh primerih v pomoč vzvratna prestava, ki jo mehansko aktiviram s posebnim vzvodom. Dolg, širok, zelo udoben in po potrebi tudi ogrevan sedež, je brez dvoma najbolj pomemben del bavarskega kruzerja, ki se pri različici Transcontinental nadgrajuje s sredinsko postavljenim kovčkom, v katerega je integrirano naslonjalo za hrbet za sopotnika. To je tista poglavitna razlika, ki to različico uvršča v kraljevski razred potovalnikov.

Če sta velikana na mestu precej okorna, se vse spremeni, ko speljem z mesta. Vožnja se zdi precej bolj lahkotna, ne glede na skupno težo. R18 ni hudo hiter motocikel, pravzaprav tega pri njem niti ne iščem, še manj pričakujem. Ponuja mi ogromno drugih boljših užitkov. Daleč najbolj idealno ga je peljati nekje med 2000 in 3000 vrtljaji, s hitrostjo okrog 100 km/h. Vsakič znova izberem program vožnje Rock (na voljo še Roll in Rain), kjer imam na voljo vso moč, ki jo razvija bokser motor in nekoliko glasnejše tone iz izpušnega sistema. R18 ima dovolj zaloge navora, da pri pospeševanju ni potrebno prestavljati nižje, dovolj je samo zadostno odpreti plin. Ovinke jemljem nekoliko bolj na široko in z manj hitrosti, kajti odmik nožnega stojala od asfalta ni ravno velik. In ja, všeč mi je stara kruzerska možnost menjavanja prestav s stopalom na način prsti-peta. Obenem velja izpostaviti, da imata oba malenkost drugače zasnovano geometrijo (manjša nagnjenost vilic in nekaj drugih rešitev), nekoliko bolj pa je uravnoteženo tudi vzmetenje. Vse to prinaša boljši občutek za krmilom med vožnjo. 

Na koncu velja dodati še to, da takšni užitki niso poceni. Premijska znamka motociklov, pač. R18 B v osnovi stane 27.800 evrov, kraljevski Transcontinental pa nekaj več kot 30 tisočakov.