V zadnjih letih je prišlo kar nekaj filmov, ki govorijo o avtomobilskem svetu, od zgodbe o dvoboju Jamesa Hunta in Nikija Laude (Rush), do dvoboja Forda in Ferrarija v prvenstvu Le Mans. Najnovejši tak primerek je Lamborghini: mož za legendo. A že po uvodnih minutah je jasno, da gre še za en film tipa, ki je bolj kot ne namenjen sam sebi, brez dodane vrednosti in prave kakovosti, ki bi si jo znamka kot Lamborghini, zaslužila.

S filmom je narobe vse, kar je lahko. Film predvideva, da večina podrobno pozna zgodbo o ustanovitelju Lamborghinija in gledalcu naniza le nekaj ne najbolj pomembnih dejstev, pri čemer se pomembnejši podatki iz življenjepisa izgubijo, niti ne omenijo.

Film je bil v pripravi od 2016, režira ga Bobby Moresco po lastnem scenariju, v glavni vlogi pa nastopa Frank Grillo, med znanimi imeni pa je še Mira Sorvino kot Ferruccijeva druga žena Annita. Enza Ferrarija, ki se pojavi nekaj minut, igra Gabriel Byrne, a njegov lik je pravzaprav v zgodbi nepomemben. Italijanski film z večinoma italijanskimi igralci, ki govorijo angleško, imajo fake italijanski naglas, igra pa je amaterska in neprepričljiva.

Zgodba se začne takoj po drugi svetovni vojni, ko se Lamborghini vrne na domačo kmetijo. Film ne pove, da je bil še leto po vojni v ujetništvu, ne kaj je počel v italijanski vojski. Potem se odloči, da bo izdelal traktor, ki bo manjši, cenejši, a boljši od konkurence. Skupaj s prijateljem Matteom projekt celo izpeljeta, potem je tu še prva žena, ki umre pri porodu in potem je tu naenkrat še druga žena, ki ga je spremljala večino življenja, film pa se nasloni na to, da je za njeno naklonjenost prišlo do rivalstva med Ferrucciom in Matteom, nič pa o obdobju traktorjev, razvoju, klima napravah, ki so prinesle bogastvo in tako naprej. Ker gledalec pač pozna Lamborghinija v detajle.

Naenkrat se potem Ferruccio sreča z Enozom, ki ga pošlje v »vafanculo« in Lamborghini naredi svoj avto. Zdi se, da je cel film niz nekih random dogodkov, za katere da potem Moresco kljukico, da jih je omenil. Tu je prvi traktor Carioca s hibridnim gorivom (bencin in nafta), prvi V12, ki je šel v 350 GT, predstavljen v Ženevi 1964, pri čemer se 350 GTV niti ne omenja. Tam v Ženevi se novinarji nalepijo na Lamborghinija, ki uporabi Enzov slogan »Ferrarija kupiš, če želiš postati nekdo« in doda »Lamborghinija kupiš, ko si nekdo«. Gabriel Byrne kot Enzo potem samo bebasto gleda novinarje pri Lamborghiniju in to je vse, kar sicer vrhunski igralec Gabriel Byrne (ki se je očitno poceni prodal) da od sebe.

In najlepši Lamborghini, Miura, vse, kar izvemo o njem je, da Ferruccio nariše na luči trepalnice, ko v restavraciji sreča lepotico, pri čemer žena Annita znori. Rivalstvo med Ferrarijem in Lamborghinijem se vmes še nekajkrat pokaže kot drag race med 312 in Countachom, pri čemer so bili producenti tako leni, da na izposojene avtomobile niso niti namestili registrskih tablic. Na koncu film preskoči v tretje in zadnje poglavje, ko Ferruccio proda svoj imperij, denar pa razdeli med sina in brate. Gledalec ne izve ne obdobja, ne zakaj je do tega prišlo. Sin Tonnino je videti premlad, izvemo le, da ima dve hčerki in sina z imenom Ferruccio. Film niti z besedico ne omeni tretje žene in hčerke Patrizie. Zaključi se s Ferrucciom, ki v halji stoji med svojo vinsko trto in med prsti drobi zemljo. To, da je po prodaji podjetja šel v vinogradništvo, lahko gledalec ugiba. No, za čisti konec Ferruccio Lamborghini iz garaže zapelje Miuro in ga vozi po klancu navzgor in dela bedaste frise. Film omeni, da je Miuro  Newyorški muzej sodobne umetnosti razglasil za najlepši avto vseh časov. Nič o tehniki, nič o inovacijah, zgolj nabijanje dejstev.

97 minut za ogled filma lahko porabite le za to, da ocenite, kako slab film o enem največjih imen italijanskega avtomobilskega sveta to dejansko je. Film ne pripoveduje zgodbe o človeku za legendo, ker ne pripoveduje nobene zgodbe. Videz, rekviziti, dogodki, celo CGI, vse je precej nponesrečeno. Frank Grillo se kot italijanski lepotec sicer trudi rešiti, kar se v zanič zasnovi da, a ne reši ničesar – Ferruccio ni bil lepotec in kontroverzna osebnost, bil je predvsem inovator in podjetnik.

Film o Lamborghiniju pa je še en tipičen italijanski film, ki ga ne bi bilo treba posneti. Ta je v zadnjem času po ponesrečenem remakeu Buda Spencerja in Terrenca Hilla z rdečim buggyjem že drugi tak.