Uredniška odprava, ki občasno sliši na Avtomanija Away Team, je tokrat za tri dni odplula tja, kamor hodimo fotografirat avtomobile in namakat noge. V glavnem poleti, lahko pa tudi sredi jeseni, sploh, če se indijanci odločijo in ga še malo podaljšajo. Priljubljena destinacija je znana po tem vrstnem redu – Kvarner, otok Krk in Baška.

Skrajni jug drugega največjega otoka v Kvarnerju je Baška, od Ljubljane do tja je 170 kilometrov, do Postojne po avtocesti in potem čez notranjsko in Pivško polje preko GHD Ilirska Bistrica do istoimenskega mesta, od tam pa do meje z južnimi sosedi. Od tam do mosta na otok Krk vodi avtocesta, cestnina je 1,08 evra (Hrvate čaka evro čez 2 meseca in pol), in če odštejemo neke strice z lopatami in (neoznačen) obvoz čez Opatijo, si lahko na otoku v manj kot uri in pol.

Krk je poleg Paga edini jadranski otok, ki je s celino povezan z mostom, drugi je seveda Pag. Krk je svoj most dobil 19. julija 1980, imenovan Titov most in z dovozi meri 1430 metrov, v dveh lokih pa se pne med Kraljevico na celini in vstopom na otok Krk severno od Omišalja. Na sredi  sta loka sidrana na otok Sv. Marka, lok s celine nanj pa meri 390 metrov in je bil v času gradnje največji na svetu. Poleti most prečka kar 28 tisoč vozil dnevno, občasno pa je zaradi burje (rekordni sunek  17. januarja 1987 znaša kar 220 km/h) tudi zaprejo. Namreč, v 40 letih je most sol že pošteno načela in je potreben obnove. Most že dve leti nima več cestnine, Hrvati pa načrtujejo gradnjo novega mosta kak kilometer bolj južno čez rt Lanterna, kjer bi čez 600-metrsko ožino potegnili avtocesto vse do Malinske in železniško progo do Omišlja, kjer bo v prihodnosti velik kontejnerski terminal.

Krk ima tudi svoje mednarodno letališče, ki je v bistvu reško in je od Reke oddaljeno 25 kilometrov, pod njim pa je zalivček Voz, kjer redno, kadar nanese priložnost, naredimo lepe fotografije naših testnih avtomobilčkov, tokrat je bil v tej vlogi Opel Grandland s 1,2-litrskim turbo mlinčkom in osemstopenjsko avtomatiko. Tam je tudi zelo znan kamnolom (ki ga bo sicer prečil novi most in avtocesta), kjer prav tako fotografiramo silno dobre »muvinge«. Čez Krk potem vodi praktično ena ravna cesta do glavnega mesta, ki se imenuje, nikoli ne bi uganili – Krk. Krk meri 405 kvadratnih kilometrov, praktično enako kot Cres. To so ugotovili šele 1993 z natančnim merjenjem, prej je veljalo, da je Krk večji kakih 5 kvadratnih kilometrov. Otok je nepravilne trikotne oblike z relativno ravnim severnim delom in zanimivim jugovzhodnim krakom, kjer med strme planine baška dolina gleda proti Velebitu.

Zgodovinsko so na otoku prebivala različna ljudstva, najprej Liburni, v času Rima se je največje naselje imenoval Curicum, potem pa so si ga lastili Benečani, Bizantinci, hrvaški kralji. V času Napoleona je bil pripisan Ilirskim provincam, potem pa je tod zavladal Avstroogrski imperij in od 1918 je Krk pripadel Jugoslaviji. Krk je bil precej poseben kraj, od narečja, do narodnih noš, pa tudi pisavo glagolico so uporabljali vse do 19. stoletja.

Malo naprej od mesta Krk je drugo največje mestece, Punat, z eno največjih marin na Jadranu, od tu pa se cesta strmo vzpne proti najvišjemu vrhu otoka, Obzova, ki meri 568 metrov. Med 6 kilometrskima masivoma tako najdemo mestece Baško in vasi Jurandvor, Batomalj in Draga Baščanska. Baška je poznana po svoji izjemno lepi plaži – kjer si poleti sicer po glavah hodijo vsi od Nemcev do Madžarov in s Slovenci vmes, razgledom s cerkve Sv. Ivan, vzponov s kolesi na Mesečeve gore na eni strani in na Bag, od koder se vidi vse do Paga, na drugi. Desne gore so presekane z morjem in se nadaljujejo v otok Prvič, med Krkom in Rabom pa sta še Grgur in zloglasni Goli otok.

Cela občina Baška ima okoli 1600 prebivalcev, 1 % so tu stalno naseljeni Slovenci, seveda pa invazija turistov med sezono za nekajkrat preseže domorodce. Baška je bila na začetku 20. stoletja mirno in od boga pozabljeno ribiško mestece, kjer je potem Emil Geistlich, lastik tiskarne na Češkem, uvidel lepoto in potencial teh vasi in v letih od 1904 do 1912 kraj spremenil v enega najbolj turističnih krajev avstroogrskega cesarstva, tu so 1908 odprli tudi prvo kopališče na Krku, del velike zgradbe pa je viden še danes. V Baški se je 1886 rodil tudi slovenski pisatelj, dramatik, učitelj in urednik, Josip Ribičič, najbolj znan po delih Miškolin in Nana, mala opica, bil pa je tudi urednik Cicibana in ustanovitelj Mladinske knjige.

Do Baške sva z Uršo za volanom, kar je vedno dogodivščina svoje vrste, prišla v petek po malo manj kot treh urah vožnje na jasen jesenski dan s temperaturami kar 27 stopinj. Grandland je precej nenaporen potovalni križanec, ki je za pot porabil 8,1 litra bencina na 100 kilometrov. Baška je v tem času praktično že prazna, odprta je le še ena restavracija na rivi, ki je tako ali tako odprta celo leto, vse ostalo je zaprto in pospravljeno. Na začetku baščanske drage je ena taka restavracija, kjer tudi v tem času leta za mimovozeče obračajo jagnje, zraven pa je uvoz v nek kamnolom, ki je znan po nečem drugem - že dolga leta - tako velikega STOP znaka še niste videli, meri namreč kar en meter.

Idejo, da bom ob skoraj tropski vročini še malo odplaval do Golega otoka, sem obžaloval tisti hip, ko sem se pognal v zeleno jasnino brez valov. Morje je za letos svoje že oddelalo in za trenutek sem pomislil na uboge potnike s Titanika. Ti sicer niso zmrznili, ampak so se zadušili. Medtem, ko sem se odtajal na soncu in gledal v nebo, kjer so se za kontraili letal pojavljale mavrice, je po morju čofotalo nekaj turistov, med njimi po slišanem sodeč tudi ukrajinska družina, katere mulc je z obale v curku veselo dotočil deci vodne količine v jadransko morje.

Večeri pa so mesec dni v jesen tudi tu hladni. Sicer naslednje jutro ob pol osmih sonce s čudovitim vzhodom nad Velebitom hitro zagreje ozračje, a se je vsaj ponoči treba malo obleči. Kurijo tu seveda ne. Vsak tak izlet zahteva tudi nekaj dela in zaradi kvalifikacij v Suzuki sem prehitel tudi sonce. Potem sva z Uršo šla malce naokoli in čez Punat na zunanjo stran hriba, kjer je ena taka Stara Baška, vasica, stisnjena med skale. Cesta do tja vodi čez 45. vzporednik, črto na pol poti od ekvatorja do severnega pola, le da je za razliko od pomladi nekdo »ukradel« tablo. Ob cesti med skalnatim svetom krčkega visokogorja se pasejo ovce za ogradami, kak oven pa veselo skače tudi po cesti. Urša, ki je seveda cepljena na domače živali, sploh pa mačke, je hotela ustavit in ga iti pobožat.

Bidri pa imajo seveda najraje drugega bidra, še posebej če ga vidijo v kovinsko srebrni barvi Grandlanda, zato je po mojem posredovanju opustila plane in stopila na plin. Do stare Baške potem vodi čudovita cesta z razgledi na mali Kvarner med Rabom, Cresom in Krkom, med strokovnjaki imenovan tudi Kvarnerič. Na enem od pobočij so »kamniti« grafiti z razno raznimi napisi in … no, poglejte sami. Potem na koncu sveta pod vasico pa je pomol, kjer spet tradicionalno fotografiramo avto. Prvič smo šli tudi naprej v hrib proti Surbovi, ki je še ena skrita plaža lepotica, navzgor od tam pa gre cesta v kanjon med skale, ki spominja na kak divji zahod. Ob tej cesti je parkiranih nekaj odsluženih ladjic in Lada Niva, ki ima več rje kot pločevine. In bo tam tudi ostala, dokler je ne bo slučajno opazil kak inšpektor.

V Punatu se ustavima tudi ob glavni cesti, kjer občasno domuje naš sodelavec Dottore (Dr. Urbančič, otori...orotino... otoringo... nekaj pač!). Izkaže se, da smo se zgrešili za manj kot uro, barba Dottore je namreč soboto izkoristil, da da iz vode barko in jo zasidra na kopnem do prihodnje sezone.

Cesta v Staro Baško tja in nazaj je skozi vas zelo ozka, alternative pa zaradi strmega pobočja ni. Pustiti tu voziti Urši pomeni potencialno možnost, da s sabo odnesemo kak prometni znak ali avto. Na srečo se je izšlo brez težav, le z malo (ženske) panike. Sobotni večer sva z Uršo preživela v edini odprti restavraciji, Kvarner se ji reče in lastnica, ki je že pred tedni odposlala vse sezonske natakarje, streže trem gostom. Malo se pogovarjamo o novih časih, ki čakajo naše južne sosede – predvsem jo skrbi evro in kako hitro bo šlo vse v maloro. Res je, do zdaj so bili vezani na svojo lastno inflacijo s kunami in zajčki ali vrabčki ali lipami, ali kaj že imajo, od 1. januarja 2023 bodo del evropske inflacije brez možnosti vpliva. Drugače pa so spodaj zelo zadovoljni s sezono, ki je po dveh letih kovida presegla vsa pričakovanja.

Hrvati so v teh krajih tudi ljubitelji satelitske televizije. Jasno, IP TV pomeni več stroškov za vsak apartma, tako pa s satelita pade na eno anteno za vse hišne priključke. V sobotni večer pritegne oddaja na neki poljski glasbeni televiziji, ki so jo producirali naši avstrijski sosedje in posneli v Kamnici na avstrijski strani Šentilja in seveda vključuje narodnozabavno glasbo in šlagerje. Reč je tako bizarna, da si jo z veseljem ogledamo v celoti, vmes je tudi naš ansambel, ki se v oddaji preimenuje v Oberkrainer kvintet ali nekaj takega, oddajo pa vodi Dagmar Obernosterer iz Šentvida na Glinščici, ki jo potem kot v dokumentarcu sinhronizira poljski bralec prevoda. Televizije zagotovo ne boste gledali v teh krajih, na srečo imamo s sabo vedno Netflix, ampak ker je zjutraj služba, se gre spat daleč pred polnočjo.

Nedelja se začne z jutranjo dirko F1 v Suzuki in zajtrkom, medtem ko sonce vzide kakih 15 minut pozneje, saj se nad Velebitom nabere 50 metrov visok zid oblakov, od koder burja tišči velike valove na obalo Baške. Temperatura je sicer še vedno prijetnih 22 stopinj ob 12. uri, a razen enega kaskaderskega strica, ki je izzival usodo med valovi, nikomur niti na pamet ne pade, da bi se namočil. Čas je za odhod in do Ljubljane pot mine povsem brez enega zastoja ali čakanja na meji. Pozna se, da je nedelja. Vmes se seveda ustavimo še v enem od trgovskih centrov, da kupimo nekaj za domov za pod zob – Hrvati imajo ob nedeljah še vedno odprto. S praktično povsem jasnega Krka po dveh urah in pol Grandland pripelje do oblačne Ljubljane, 1,2-litrski motorček s 130 KM in 230 Nm pa da tudi nekaj dinamike, sploh na Gorskohitrostni dirki v Ilirski proti Šembijam. Ah, spomini. Tu sem 2007 odpeljal dirko s svojo Alfo, ampak o tem kdaj drugič.

Kvarner se prazni za letos, še bodo topli dnevi, a plavanja je konec. Tako za odklop od ponorelega sveta pa je tista skrita dolina na koncu Krka, obrnjena proti celini, več kot primerna. Človek bi se tega na stara leta lahko celo navadil.