Od nekdaj nas je zanimalo, kako se pripeljati na skrajne konce naše kure brez uporabe avtocest. Najprej smo šli s Citroenom C3 na Obalo in Peugeoti vse do Prekmurja, letos pomladi smo našli pot do Tamarja po starih gorenjskih poteh s Peugeotom 308 in nedavno smo s Citroenovim Berlingom N1 našli pot dobesedno do konca sveta.

Dan, ki sva si ga z Uršo izbrala za odpravo našega Avtomanija Away Teama, je bil siv in rahlo deževen, vsaj kar se prestolnice tiče. Za pot proti Dolenjski vse do Obrežja in mejnega prehoda s Hrvatsko (dokler je še) danes razumski človek uporabi avtocesto in se tam iz Ljubljane znajde v manj kot uri. Če pa avtoceste ne bi bilo, nam še vedno ostaja stara pot po magistralkah, ki ima zelo zanimivo zgodbo.

Števce smo postavili na ničlo na obračališču ljubljanske trole na Rudniku in sprožili štoparico ob 11:12. Namesto levo na avtocesto smo se z Berlingom odpeljali naprej po robu ljubljanskega barja in predmestnih naselij Lavrica in Škofljica, kjer se med staroselce znova in znova zajedajo nova blokovska naselja. V centru Škofljice sta dve križišči, na prvem levo pridemo neposredno do avtoceste, drugo vodi na cesto zadaj za Škofljico in se povzpne z Barja na dinarsko planoto, kjer nas pričaka Šmarje - Sap in za njim še Grosuplje. Od tam se skozi mesto cesta povzpne še višje in čez tipični apnenčasti svet se čez nekaj kilometrov spustimo v znamenito Višnjo goro z zelo lepim mestnim jedrom in znamenito Jurčičevo Kozlovsko sodbo. Prevoženih je 20 kilometrov, povprečna poraba znaša 5,3 litra.

Slovenski pisatelj (romantični realist) in novinar je bil rojen nedaleč stran v Muljavi 1844, umrl pa je star 37 let v Ljubljani. Od Višnje gore se cesta pelje ob avtocesti in potem pri Radohovi vasi z južne preide na severno stran skozi Ivančno Gorico naprej mimo Stične in pri vasi Grm lahko izberete, ali boste zavili na sever do Litije ali naprej proti Dolenjski. Od tam se cesta čez nekaj kilometrov strmo vzpne na Medvedjek in dvakrat prečka avtocesto, na drugi strani hriba pa sledi spust proti Trebnjemu.

Tu srečamo spomenik na dogajanje 1991, ko so med osamosvojitveno vojno pripadniki TO zaustavili kolono JLA v bitki, ki je terjala žrtve predvsem med obtičalimi tovornjakarji. Na spustu proti Trebnjemu se spomnimo, da je do Novega mesta pred izgradnjo avtoceste že tako ali tako potekala hitra cesta in tu se vidi, kako so se potem trase združevale in razdruževale, predvsem avtocestni odsek nad Trebnjim je bil zaradi problemov z zemljišči dokončan zadnji. Zanimivo je, kako drugačen je svet, po katerem se peljemo, pa čeprav je kraj od Ljubljane oddaljen le 45 kilometrov.

Mimo Trebnjega dejansko vozimo po stari Dolenjki, ki jo tam že nekaj časa obnavljajo, v oči pa pade katastrofalno označeno (ali bolje rečeno neoznačeno) delovišče, razkopana cesta in možnost, da zavijete na viadukt do centra Trebnjega, ki ga sploh ni, kar pomeni da popolnoma brez opozorila, sploh ponoči, lahko telebnete več metrov globoko na železniško progo. V Trebnjem števec kaže 45 prevoženih kilometrov, poraba pa je prvič padla pod pet litrov na 4,8.

Od tu se stara cesta pelje proti Novemu mestu po znani trasi, ko še ni bilo avtoceste mimo vasic ob Mirni Peči in še čez en znameniti dolg desni vzpon na Karteljevo. Na vrhu gre cesta proti dolenjski prestolnici Novemu Mestu ali če podaljšate še malo, pridete mimo mesta neposredno na ravnico ob Krki. Novo Mesto, od Ljubljane po stari cesti oddaljeno 60 kilometrov, je zanimiv prostor, saj je staro jedro postavljeno na pomol nad vedno smaragdno zeleno Krko.

Na koncu mesta se peljemo mimo ene največjih slovenskih tovarn, farmacevtske Krke in potem mimo novomeške trgovske cone pridemo na staro dobro Dolenjko, ki je bila včasih glavni tranzit z Balkana proti severu in se je spominjamo še po betonski podlagi. Danes je večji del obnovljen, ves čas pa na zgornji severni strani poteka avtocesta. Ena najbolj znanih točk ob poti je seveda Otočec, ne toliko sama vas kot kak kilometer naprej otok z gradom na sredi Krke.

Pri Škocjanu lahko potem izbiramo, ali bomo šli skozi Brežice in Krško ali pa južno od Krke čez Šentjernej. Z Uršo sva izbrala slednje, saj so to zelo lepi in slikoviti dolenjski kraji, v katerih priznam, še nisem bil. Najprej Šentjernej, potem pa še Kostanjevica na Krki. Ves čas poti na desni strani stražijo dolenjsko ravnico mogočni Gorjanci. Od Novega mesta do Šetnjerneja je dobrih 30 kilometrov poti.

V Šentjernej sva skušala priti skozi Gorenjo Gomilo na odcepu dva kilometra prej, a sva naletela na zaporo ceste zaradi del. O oznakah z obvozi, kažipoti in čim podobnim tukaj še niso slišali, vsaj ne pri zavijanju z glavne dolenjske ceste. No, ob vrnitvi je potem viden oranžni znak za obvoz, a le iz stranske ceste. Nasploh so oznake tu namenjene tistim, ki iščejo sosednjo vas, brez navigacije pa ste bolj kot ne izgubljeni. Ker Berlingo tega pripomočka ni imel, je vskočil pametni mobilnik. Tam smo padli tudi v Backa Jona, dobesedno, ko je mlajša ovčica, ki sliši tudi na ime jagnje, tavala po cesti sredi vasi, medtem ko so jo starejše zabodeno gledale izza ograje. Vse skupaj je, potem ko so gospodična sredi ceste pustili avto in začeli tekati za ovčico, spominjalo na legendarni srbski film Parada.

Pri Kostanjevici cesta spet preskoči na levi breg Krke od kjer se pripeljemo do Cerkelj, v ozadju pa se vidi vojaško letališče in tam nekje blizu so tudi ostanki nekdanjega kvazi dirkališča, ki je bil pravzaprav edini omembe vredni, a neuspešni poskus mladi državi dati pravi dirkaški objekt.

Do konca pravzaprav ni več daleč. Sledijo Krška vas, Čatež ob Savi, če vas mika namakanje v topli vodi in potem vožnja skozi vasice pod zaključkom Gorjancev. Povsod nekaj delajo in kar nekaj minut je bilo izgubljenih na semaforjih. Cesta v zadnjih izdihljajih pelje pod gradom Mokrice, kjer vidite tudi golf igrišče in z malo (pravzaprav veliko) sreče potem divje zavrete in žogico vrnete (lahko si mislite kam) nespretnemu golfistu. Šalo na stran.

Cestica skozi te vasice je pravzaprav zanimiva primerjava starega in novega prometa, saj ves čas teče ob avtocesti, kjer z veliko hitrostjo avtomobili in tovornjaki požirajo kilometre in se ne zmenijo za okolico, medtem ko so po stari cesti hitrosti manjše od 50 kilometrov na uro in ponujajo več časa za spoznavanje krajev in uživanje v podobah Slovenije.

In potem pridemo na konec sveta, Obrežje. Cesta se tu konča s križiščem in desno čez nekaj sto metrov pridete do mejnega prehoda s Hrvaško in naprej do Samobora, ampak z Uršo sva zavila levo proti vasi, kjer je tisti meni najbolj zabaven del ceste. Naenkrat je vsega konec. Sredi ceste stoji ograja, hiše na obeh straneh pa so malo v eni, malo v drugi državi. Seveda ni bilo vedno tako. Z Berlingom sva prispela dobesedno na konec sveta ob 14:08. Seveda ne vržeš steklenice Coca Cole v prepad, niti te ne požre tema, pač pa so tam vrata – kot pri Alice v čudežni deželi.

Ker naši šahistični sosedje še niso v Schengenu (bodo pa zelo kmalu), je to treba seveda izkoristiti za kak zabaven trenutek in fotografiranje. Ker skozi vrata lahko stopite iz stanovanja, hiše ali pa kar iz države – Elvis has left the building.

Od začetka do konca poti smo porabili 2 uri in 32 minut (odšteti so ponesrečeni odseki proti Šentjerneju brez oznak zapore ter obvoza in Uršino tipično zavijanje »a to je bil un odcep tam zadaj« na Otočec), celotna razdalja pa je skozi Novo mesto znašala 118 kilometrov, s povprečno hitrostjo na poti 46 km/h.

Najbolj zanimiva je poraba. Hvaležni Berlingov dizel je v povprečju spil 4,6 litra dizelskega goriva, skupaj 5,43 litra ali slabih 9 evrov. O tem, kako je sedeti z našo »Njen avto« Uršo in se po moško usajati nad žensko vožnjo, pa kdaj drugič, ker prinaša tako frustracije kot inštruktorsko humoristična doživetja – ali pa samo tole, če bi ženske vedele, čemu služi prestavna ročica, bi bila poraba še kak deciliter nižja.

Med vsemi pozabljenimi cestami je bila ta dolenjska še najbolj slikovita, pa tudi razlika med starim načinom potovanja in brezdušnimi avtocestami je tu največja.

Nazaj je čast zapisnikarstva pripadla Urši in iz Obrežja sva štartala ob 14. uri in 17 minut. Sama trasa ni občutno krajša, do izhodišča na Rudniku v Ljubljani je bilo 105,2 kilometra, kar bi bilo le za odtenek manj kot če bi pri stari cesti izpustila Novo Mesto. Obratna pot po avtocesti je trajala le 51 minut strogo po omejitvah in s tempomatom, povprečna hitrost pa je znašala 118 km/h, kar je skoraj trikrat več od vožnje po stari cesti. Berlingo je nazaj dal povprečno porabo 7,2 litra, za pot pa smo porabili 7,57 litra ali 12 evrov (+ vinjeta, če je nimate). S tremi evri več smo za pot v obratni smeri potrebovali trikrat manj časa, to pa vendarle nekaj šteje.