Alfa Romeo je v poskusu oživljanja znamke pred nekaj leti na svetlo dal Giulio in prvi SUV Stelvio. Pravi Alfisti so (smo) jim zamerili, da Giulia ni dobila SW različice, pač pa si je pokojni šef Sergio Marchionne v tej vlogi omisli prav Stelvio. No, po drugi strani so pravoverni Alfisti tudi limuzinsko Giulio vzeli za svojo. Avto je z 2,9-litrskim turbo V6 v različici Quadrifoglio postal ena najbolj zaželenih štirikolesnih igrač, potem pa so za nameček marca 2020 dodali še različico GTA in še bolj strupeno GTAm, obe v omejeni seriji 500 primerkov.

Da lahko že na estetsko tako dovršen avto nalepiš cel kup aerodinamičnih dodatkov (ki jih je zanje razvil švicarski Sauber, ki v F1 dirka do konca 2023 pod imenom Alfa Romeo), razširiš podvozje za pet centimetrov, avto narediš lažji z obilico karbona, vzameš ven zadnja dva sedeža, vgradiš dirkaške sedeže in pasove spredaj in varnostno kletko in že tako potenten motor naviješ na 397 kW (540 KM) – to znajo samo Italijani.

In pri tem seveda iz tega ne narediš dirkaško plastificirane spake. Ki deluje hudo samo do prvega ovinka. Potem pa ne deluje, ne hudo in … pač ne deluje… več.

Do stotice GTAm, ki je 100 kilogramov lažja od običajne Giulie Q, pospeši v 3,6 sekunde, povečano moč pa so dosegli z višjim tlakom turbo polnilnika in Akrapovičevim izpušnim sistemom. Podvozje ima novo, dirkaško orientirano vzmetenje, ki omogoča še bolj noro lego, nenazadnje je GTAm pravzaprav narejena za steze z »licenco« za običajne ceste. Tudi večina oken je zamenjala posebna umetna masa, da je avto lahko shujšal za 100 kilogramov.

Zdaj pa k zgodbi – GTAm je torej narejena v omejeni seriji, večinoma smo v GTAm v promocijske namene lahko javno videvali Raikkonena, Bottasa in druge Alfine dirkače v F1, kam pa je šlo ali bo šlo preostalih skoraj 500 primerkov, pa ostaja neznanka. Avto dosega astronomsko ceno čez 200 tisočakov. In prva Julija z dirkaškim dresom se je zdaj pojavila tudi pri nas.

Stoji v salonu našega alfističnega serviserja in fanatika na Gorjanskem na Krasu. David Zega je kovinsko rdečo GTAm, ki jo je pripeljal pred par dnevi, zdaj postavil v salon svojega Alfa sanatorija in nanjo obesil listek z 235 tisočaki, je pa avto menda že prodan kupcu s Štajerske. Odkar so se pred dnevi pojavile prve fotografije GTAm pred salonom, je servis oblegan še za odtenek več, samo v času mojega obiska sta prišla to čudo pogledat še dva Alfista.

Avto stoji na mestu, kjer je pred tem stala rdeča Spider tretje serije prve generacije, ki je zdaj deložirana na plato pred salon pred kletko s plastičnimi papigami (vsaj meni so se zdele nežive), pred tem pa je tam stala moja bela (in pred tem rdeča) dirkaška Sprintina. Ki je zdaj nekje v Ljubljani in predvsem ni več moja (krvave solze mi tečejo!).

Avto je obkrožen z Alfistično memorabilio in simboli, prastarim klavirjem, nad katerim iz zvočnikov seka heavy metal in fikusi. Pogled v notranjost razkrije dirkaške sedeže in serijsko številko Serie Limitata 194/500. Na sedežih so za zdaj še običajni varnostni pasovi, so pa tovarniško priloženi dirkaški šest točkovni Sabeltovi. Zadaj se sicer ne da sedeti, je pa v sredino vgrajen gasilni sistem. Tako za imidž, če bi slučajni prišlo do česa manj ugodnega za avto. Ker Alfe ne gorijo, alfe svetijo ljubko kot kresničke.

Da je avto videti lažji, so poskrbeli tudi z nalepko Giulia GTAm (in ne kromiranim napisom) in jermenčkom namesto kljuke vrat, zaradi česar avto do stotice pospeši kaaaaaaar 2 desetinki hitreje. 

Ker je imel David stranko, sem skakal okrog avta sam s ključi v žepu in si ogledoval reči in detajle. Tudi motor pod karbonskim pokrovom, ki bi ga lahko nesel z dvema prstoma (pokrov, ne motor in je verjetno lažji od obeh ključev), je estetsko dodelan in paša za oči. Sprva sem imel plan ogledati si avto in narediti nekaj slik v 15 minutah in odbrzeti nazaj proti Ljubljani (Alfa ko Alfa), pa so se fantje s servisa usuli že okrog novega Tonale, s katerim sem se pripeljal v vasico na meji z Italijo. In potem, ko srečaš Alfiste, padajo globoke filozofije in rešujemo (alfistični) svet in se vse skupaj zavleče v nekaj ur.

No, čisto za konec je avto za 235 tisočakov tudi oživel, na moje vprašanje, če je priklopljen akumulator, da bi videl kako lučko ali animacijo na zaslonih. Bil sem označen kot vedno za »mono«, ker sem imel ključe v žepu, pa nisem niti poskusil. Potem se je siva eminenca (v vseh pogledih) David zazipal v dirkaški sedež in še potem je sledila minuta absolutne, najbolj izjemne, enkratne, neponovljive, ušesne simfonije iz V6 motorja – v zaprtem prostoru! Poskusite to doma, če bi radi iskali nov dom.

Čista erotika, ma kaj erotika, perfekcionizem v vsej veličini. Lahko bi sedel tam in se slinil še kako uro, dokler ne bi zmanjkalo bencina (ki je bil itak na rezervi) ali pa bi umrl od kake ogljikove monoksidacije.

»Zasmradila sta mi salon, pejta se ven igrat v pesek,« je rekla šefica Martina.

Ker to so pač igračke za velike fante in takrat smo lahko stari 50 ali 100, pa izgubimo pamet, sploh, če imamo v sebi alfistično kačo, ki nas naredi ljubko nerazsodne. Ja, želel bi si videti ta avto na svetlem, želel bi ga peljati, a hkrati si ga tudi ne bi upal. Sem se ga pa lahko dotaknil, mama!

Avto za 235 tisočakov ni avto, s katerim boste frajarili po vasi gor in dol in potem delali obredni alfistični samomor, ker je ena nona pustila prasko z vrati svojega 30 let starega Clia.

To je avto, za katerega rečejo, da »greš na sladoled« (original izjavo sem seveda slišal v italijanščini in je zato še bolj modra in učena!).

Preostali čas je avto v garaži, dnevni sobi ali spalnici (odvisno od navade alfistične duše, ki si jo lasti) in nabira svojo vrednost. Ker če ga spustimo na avtocesto, bodo fantje s Provido sicer rekli, da je nekaj padlo mimo, da pa niso prepričani kaj in če sploh (in da rabijo močnejši M5 Competition Pro!). Mimogrede, z običajno Q bo počasi 4 leta, kar so me postavili na počivališče, pa ne zaradi hitrosti (lahko si mislite zakaj!). O tem enkrat drugič, ko bom pisal zgodbe za vnuke.

In ja, Giulia GTAm je absolutna investicija v časih propadanja EU in evra in groženj z električnimi Alfami (kar se ne bo zgodilo, a tudi o tem kdaj drugič, pa tudi vemo zakaj!). Ubogi bavarski M3 lahko ima še 200 konjev več, pa bo še vedno le ubogi mehansko perfekcionistični stroj proti italijanski umetnini.

V Zegatov sanatorij pa pridemo radi, ne zaradi tega, ker bi šraufali Alfe (ali druge sorodne znamke), pač pa ker je že sama mentaliteta Kraševcev tam pod Doberdobom posebna. Tja se greš človek »en mčken nasmijat«, pa spočit od bedakov in ugotovit, da zakaj bi nekaj naredil jutri, če ne rabiš nikoli.

Za vse pravoverne petrol heade z posebnim alfističnim duševnim obolenjem, avto stoji tam, »ma ne ga tikat!«. Vstopnina je 5 evrov, 10 za zagon motorja (to sem si zdaj izmislil, ampak imam podjetniško žilico).

Bo pa to mesto v salonu prazno le malo časa…Psssst! Ma ne okol govort, na poti je še ena, ki še nima kupca! O dio mio! Rabi kdo mojo ledvico? Mimogrede, papigi pred salonom sta plastični! Al pa se delata!