Tak je tudi Mercedes EQA, ki je v svoji osnovi GLA in gledano skozi prizmo cene in značke na nosu je avto kljub drugačnemu pogonu enako udoben in tehnično napreden kot klasični brat. Pravzaprav je skupno jedro tako zelo očitno, da bi bilo bolj pravo ime eGLA, ker avto z zasnovo Mercedesove električne linije EQ nima prav veliko skupnega.

Če malce z rezervo poškilimo na avto, so poteze GLA jasne in razvidne na celotni zunanjosti, le sprednji del z lučmi in črno (in ne najbolj estetsko posrečeno) masko razkriva, da ima avto vendarle drugačno dušo. Podobno gre odmik od ustaljenih oblikovnih smernic tudi na zadku s svetlobno črto čez celoten pokrov prtljažnika.

Notranjost se od GLA-ja praktično ne razlikuje, razen da lopatki za volanom, ki drugače nalagata prestavljanje menjalniku v tem primeru odločata o stopnji rekuperacije energije, vse ostalo pa je silno enostavno, logično in razumljivo, vključno z dvojnim zaslonom spredaj in upravljanjem MBUX infotainmenta (s Hey, Mercedes!) na sredinski konzoli med sedežema. Ambientalna osvetlitev omogoča izbiro mnogih barvnih kombinacij, prtljažnika zadaj pa je za 340 litrov, od katerega del že zasedajo polnilni kabli.

Ena od reči, ki je na testu zbodla v oko (in še kam), so vrata. Ko sem podedoval avto za Uršo na parkirišču pred uredništvom, so me presenetila na pol odprta voznikova vrata. Ženska, ne znaš niti zapreti avta, mi je šlo najprej po glavi, a ko sem pozneje parkiral avto doma v garaži, me je prihodnje jutro pričakalo enako presenečenje. Ugotovitev je naslednja – zapiranje vrat je tako anemično, da pravzaprav ne veš, ali si jih zaprl, ali jih nisi in kot je rekel kolega, »najbolj zihr bo, da jih zapreš z zaletom«. Če dodam še neko čudno škripanje kljuke znotraj, je to nekaj, kar Mercedesu ne pritiče.

Pod motornim pokrovom je tokrat električni konglomerat, ki premore 140 kW in 375 Nm navora. Moč sicer zgledno premika 2 toni težkega terenskega športnika, ni pa porok za kako občutnejšo dinamiko. Za delovanje skrbi baterijsko polje s 66,5 kWh, kar v teoriji obljublja nekje do 400 kilometrov, v praksi pa je šlo nekje malo pod 300 kilometrov. Za porabo boste tako ali tako poskrbeli sami, okoli 20 kWh na 100 kilometrov gre in če se podate na avtocesto, bo ta številka še zrasla. Lopatke za volanom za rekuperacijo omogočajo lenarjenje, saj z močnejšo stopnjo zaviranja lahko EQA vozimo tudi z eno nogo, pri najmočnejši pa morate že »orng« pritisniti na stopalko in ko jo spustite, je včasih prisoten občutek, kot da ste vrgli sidro, kar predvsem navdušuje tiste za vami.

EQA omogoča hitro polnjenje, tako da s čakanjem na javnih polnilnicah spodobnih zmogljivosti ne bo preseglo pol ure za okoli 80 % baterije, doma pa boste Mercedeska založili z elektroni v dobrih šestih urah. Dejstvo je, da je 250 nek srednji kompromis za vozno dinamiko, za kaj več pa boste prosim pogledali za 350 z 200 kW motorjema, po enim spredaj in enim zadaj. Se pa avto zaradi teže in trše nastavljenega vzmetenja pelje čisto spodobno tudi skozi močnejše ovinke.

Osnovni EQA 250 stane 54.900 evrov, skupaj z vsemi dodatki pa se povzpne na 62.063 evrov. EQA 250 je simpatična električna izvedba avta, ni pa ne tehnični, ne oblikovni presežek, da bi podobno kot EQS voznika popeljal v prihodnost.