S-Max kot enoprostorec je bil v zlatih časih enoprostorcev eden osrednjih igralcev in tako zaradi oblike, kot tudi tehnike in uporabnosti visoko na seznamu željenih. Generacija voznikov je odrasla, ali bolje rečno, se je postarala in sledila trendom (pa tudi zaradi fizičnih omejitev) po višje sedečih križancih in SUV-jih. Če je bilo prvih deset let tega stoletja mogoče pisati prevlado uporabnosti enoprostorcev nad klasičnimi limuzinami kot dokaz neke zrelosti, se je vse v drugem vse postavilo na glavo.

Ford je eden redkih, ki še vztrajajo z avtom, ki ni klasično škatlasto enoprostorski, pač pa ima rahlo konveksno streho, zašiljen športni nos in elegantne bočne linije. V časih, ko je bilo to smiselno, je bilo do vizualne perfekcije kar nekaj korakov, danes je po osnovnem paketu Titanium ST Line tisti, ki seveda obsega vse te lepotne dodatke, ki avto naredijo skladnejši.

Notranjost ni med najnovejšimi, ko gre za obliko, je pa dovolj prostorna, da je avto v resnici še večji kot deluje. Voznikov prostor je začinjen sicer ne z najnovejšo generacijo infotainmenta in digitalnimi merilniki in obilico klasičnih gumbov, kar nam, malo starejšim voznikom, pomeni bolj »zdravo« okolje brez nepotrebne znanstvene fantastike in izumljanja. Prav pokaže se, da so včasih klasične reči boljše in S-Max je živ dokaz za to. Odlagalnih mest je dovolj, so v dosegu roke, zavoljo pogona pa je tu le še vrtljiv gumb za izbiro vožnje naprej ali nazaj. A o tem kasneje.

Sedeži so odeti v kombinacijo usnja in alkantare, najbolj pomembno pa je, da so zadaj trije in da se lahko pomikajo naprej in nazaj ali spustijo nasloni. In tudi pri zelo velikih osebkih spredaj ni težav z nogami. Za doplačilo vam v prtljažnik naložijo še 6. in 7. sedež, če prevažate vrtec, bolj smiselna pa je uporaba zares velikega prtljažnika – ta se začne pri 700 litrih, s plastično podlago pa je še toliko manj občutljiv na agregatna stanja stvari, ki jih boste prevažali v njem. Z zlaganjem zadnjih sedežev nastane vse tja do 2200 litrov, kar je več kot dovolj, da iz Ikee pripeljete praktično vse.

Položaj za volanom mora biti deležen posebne pohvale. Sedi se lahko precej ležerno in udobno, pa je preglednost še vedno odlična, vse, kar je treba premakniti, zavrteti ali pritisniti, pa zahteva minimalno dviganje iz sedeža, če sploh. Tu in tam zmoti tudi kakšno čivkanje plastike ob in v armaturki, sploh na neravninah, kar se pri tako malo kilometrih načeloma še ne bi smelo pojavljati.

V koraku s časom in neko hibridno filozofijo je bencinski motor na voljo le še kot hibridni pogon 2.5 Duratec s 140 kW moči (190 KM), kar v časih navitih mlinčkov z manjšo protstornino ni nek tehnični presežek.

Za prenos na sprednji kolesni par skrbi brezstopenjski menjalnik, ki nikoli ni bil moja priljubljena glasba že zaradi zvoka. Pri S-Maxu se kaj hitro opazi, da pretirane dinamike in poskočnosti ne bo in da se je bolje predati zares umirjenemu pospeševanju in uživanju v udobju. Avto ima sicer prazen 1800 kilogramov, kar se logično pozna pri živahnosti, poraba pa je lahko kljub temu relativno ugodna tam nekje okoli 7,5 litra pri mestni vožnji in še malce manj na daljših poteh. Rezervoar tako v štartu obljublja 900 kilometrov dosega, a z dizlom bi šlo zlahka tudi čez tisočico, sploh ker je enako opremljeni dizelski EcoBlue s 140 kW in 8-stopenjsko avtomatiko več kot tri tisočake cenejši na ceniku.

S-Max je zdaj v svojem osmem letu druge generacije in bo še ostal kako leto ali dve, potem pa bo verjetno konec te zgodbe in tudi za njegovega malce večjega brata Galaxyja, vsekakor pa je opomin na čase, ko je imel avto visoko uporabno vrednost in se ni imelo volana med nogami ali pa zakritih merilnikov. Sploh zato, ker je S-Max praktično ostal sam, druge značke na nosu so idejo o kombinaciji uporabnosti in všečne dinamike že zdavnaj opustile. Lahko jim je žal.

Potegnjeno pod črto je hibrid presenetljivo varčen in vozen, čeprav bi sam še vedno iskal dizla, sploh ker je cenejši in s še nekoliko nižjo porabo. Cenovno so enoprostorci tega segmenta proti koncu kariere lepo skočili in S-Max na ceniku našega uvoznika se sicer začne pri 33 tisočakih  s šibkejšim dizlom, za hibrida s ST Line opremo pa se pogovarjamo pri začetnih 42.330 evrih. Sem spadajo praktično vse stvari, ki jih ta avto ponuja pri elektroniki, pa športno vzmetenje, pa ST odbijači in pragovi in električno nastavljivi sedeži spredaj. Za doplačilo so v S-Maxa dodali še kovinsko barvo za 640 evrov, senčnika za stekli na vratih v drugi vrsti in Poslovni paket številka 2 (4780 evrov), ki obsega Sonyjev avdio sistem, samodejno parkiranje, kamero »orkoginokrog«, samodejne dolge luči, električna prtljažna avta in aktivni tempomat. Skupaj to nanese 47.880 evrov, s Fordovim financiranjem pa cena pade za 1700 evrov.

S-Max, zadnji svoje vrste in še vedno na moji top 10 listi. Lahko bi še malo ostal.