Jogger v dolžino meri 4,55 metra in je, gledano s strani, tipičen karavan – saj veste, sorta, ki izumira. Ampak potem padejo v oči naslednje malenkosti – na 17-palčnih črno obarvanih kolesih avto stoji nekoliko višje, kot bi pričakovali, kar je posledica tega, da je od tal odmaknjen kar 20 centimetrov. Skupaj z zaščitnimi obrobami blatnikov v grobi plastiki in odmikom avto deluje malce bolj prilagojen slabšim cestam in tistim, ki asfalta še niso videle. To je dobro. Hkrati oko opazi, da so kolesa precej vsaka na svoji strani, kar rezultira v 2,9 metra medosne razdalje, kar – spet – pomeni več prostora za potnike.

Jogger je zasnovan tako, da v zadek sprejme še dva dodatna sedeža. Takrat je prtljažnika v zadku minimalnih 160 litrov, potem pa lahko ta dva dodatna sedeža premečete skrajno naprej in dobite 565 litrov, še najbolj smiselno pa je, v kolikor res ne vozite s sabo celega šahovskega kluba, da jih iz avta pospravite, takrat dobite še 40 litrov več. Če pa vam je dovolj standardnih pet potnikov, potem je Jogger cenejši za 900 evrov, zadnji sedeži pa imajo tudi nastavljiv naklon in odmik, kar spet prinaša nekaj več prostora. V hrbtiščih sprednjih sedežev je tudi priročna mizica, ki pa je ni moč razpreti, brez da pri nas malo višjih najprej sprednja sedeža pomaknete malo naprej.

Jogger z oranžno rjavo hišno barvo in črnimi dodatki in še bolj črnimi platišči je očem všečen, oblikovne poteze vsekakor izvirajo iz aktualnega desetletja, kljub temu, da gre za nizkocenovno znamko. Na testu konec junija smo imeli še prejšnjo različico dizajna, ki se je vmes  zamenjal zaradi nove korporativne podobe Dacie, ki ima zdaj nov logotip DC in novo masko.

Notranjost je ceni primerna. Predvsem na manj ključnih mestih kot so sredinska konzola med sedeži in še kje, je plastika tista klasična generična. Sprednja sedeža bi prav tako lahko nudila precej več bočnega oprijema, po drugi strani pa je to dobro za krepitev hrbtnih mišic. Preseneti obilica prostora spredaj in za nas starejše občane nekaj višje sedenje. Voznikovo okolje je zgledno urejeno in zastavljeno – merilniki so klasični analogni z digitalnim informacijskim zaslončkom, je pa na sredi (za doplačilo) 8-palčni zaslon multimedije, ki je prava osvežitev v primerjavi z nekaterimi futurističnimi projekti drugih znamk. Govorimo o tem, da ima vse bistvene funkcije brez nepotrebne navlake in je tudi silno enostavna za uporabo.

Nekaj malega težav je bilo le z Bluetooth povezavo drugega telefona, saj ga je avto vztrajno zavračal. Na sredinski konzoli opazimo tudi (digitalna) stikala klimatske naprave, ki se prenašajo iz modela do modela in tudi znamke, nekaj dni pozneje so bili enaki videni v Mercedesovem Citanu, ki je v osnovi Renaultovega porekla.

Na armaturki je tudi pas s svetlim vzorcem, ki na prijeten način razbije monotonost črnine v notranjosti. Gre za precej prostoren avto, s katerim se ni problem peljati tudi več 100 kilometrov daleč. Na dopust, na primer. V najvišjem nivoju opreme je tudi »hišna« Renaultova kartica za brezstično rokovanje. Jogger lepo zazna naše približevanje in odklene avto, ne bo pa, vsaj v našem primeru, avta zaklenil samodejno in je zato potreben pritisk na gumb na kartici.

Jogger ima dva pogona, plinskega in običajnega, slednji je bil v našem testnem primerku in prepoznan kot litrski trivaljnik z 81 kW (110 KM) in 200 Nm navora. Gre za spodobno zmogljiv mlinček, ki se malce zasopiha na kakem avtocestnem klancu. Streže mu šeststopenjski ročni menjalnik, ki pa se na testu ni izkazal. Prva in druga prestava sta preveč vsaksebi, glede na zelo dolge končne pa je potrebnega kar nekaj dela med četrto in šesto pri potovalnih hitrostih. Vendar največji problem je na testu predstavljala tretja prestava. V določenem obdobju prestavna ročica sploh ni hotela v tretjo ali pa je bil pomik tako nenatančen, da je iz druge in četrte večinoma končal v prvi (tuleči) prestavi. Ali je šlo za enkratno hibo, povezano tudi z ogretjem menjalnika, ne vemo.

Sama vožnja tako po mestu kot po avtocesti je, ko gre za vzmetenje, čisto spodobna in umirjena. Le na ležečih policajih in cestnih »cvetlicah« se zavoljo nastavitve vzmetenja in tudi dolge medosne razdalje podvozje oglasi in precej odskakuje. Glede na velikost vozila in prostornino motorja lahko pričakujete porabo tam nekje čez sedem litrov.

Osnovna cena Joggerja z najvišjim nivojem opreme je po novem ceniku precej skočila in z bencinskim motorjem, najvišjim paketom opreme in sedmimi sedeži stane 20.190 evrov. Za zemeljsko oranžno-rjavo barvo vzamejo še 460 evrov, potem pa so tu še dodatki v obliki večjega infotainmenta z navigacijo, samodejna ročna zavora, opozorilnik za mrtvi kot in kamera zadaj, strešna antena v obliki plavuti in običajno rezervno kolo in cena naraste na 21.600 evrov. Še vedno ni veliko za tako velik in prostoren avto. Upoštevati je treba dejstvo, da ima avto le dve zvezdici po NCAP in torej do neke mere predstavlja varnostno tveganje, skupaj z le nujnimi asistenčnimi sistemi.

Potegnjeno pod črto, v časih, ko je avtomobilski trg postal čuden, je Jogger zanimiva oaza, v kateri igra orkester z veliko muzike za sorazmerno malo denarja, le »komadi« niso nujno vsi (predvsem ko gre za varnostne elemente) vrhunski.