Igrača za velike fante (in dekleta), se razume, ki se jim stroji kot so M3 in M4 zdijo preveč strašni, neobvladljivi, skratka – izven dosega. Še posebej, če zna biti tako kot kupe Serije 2 presneto v oči vpadljiv, tako zaradi M okraskov kot tudi zaradi barve. Že dolgo se ni zgodilo, da bi toliko ljudi gledalo za testnim avtomobilom in kazalo za njim, se nasmihalo šoferju in dvigalo palec. Ampak ja, vsi niso videli napisa na zadku, a o tem kasneje.

Reč meri 4,54 metra, kar je za 11 centimetrov več od predhodnika, tudi medosna razdalja je zrasla za 5 centimetrov. In kar je zanimivo, avto je »skrajšana« Serija 4 in si z njo deli tudi platformo, čeprav je od nje krajši 22 centimetrov. Nekaj malega je v novi generaciji pridobil tudi v širino (če je šest centimetrov sploh lahko malo pri avtu?) in je tudi tri centimetre nižji od prejšnje generacije. Za nas, ki prav tako rastemo (v širino, ne samo po letih), so večje dimenzije sicer dobrodošle, a starejše kosti že jamrajo, ko sedamo tja nizko dol v školjkaste sedeže. S proporci pa takole – daljši nos in visok zadek rahlo spomnita na »muscle cars« in neke druge čase in manj na dinamično atletskega športnika.

Notranjost je pravzaprav stvar, ki jo lahko mirno preskočimo – v osnovi je videti kot pri večjem bratu, morda so stvari postavljene malo bolj skupaj, dva izvrstna športna sedeža poskrbita za dobre občutke tudi v trenutkih, ko si voznik reče, da se bo malce pomladil čez ovinke, seveda pa je na zadnjih sedežih prostora za – pravzaprav ga ni. Razen za zelo majhne otroke in nekaj več vreč, torb ali kaj drugega, odlaganju primernega. V zadku je še 390 litrov prostora, ki ga s podiranjem sedežev lahko prepričamo, da s sabo odpelje tudi glasbeno opremo za »one man band« (preverjeno), kaj veliko več pa tudi ne.

Kot obleka naredi človeka, lahko tudi avto. Oznaka M, ki na avto zloži vse, kar si pri tem BMW oddelku lahko zamislijo, spremeni morda generično zanimiv bavarski kupe v strupenjačo in magnet za poglede. Pa ne samo na zunanjosti z agresivnimi odbijači, difuzorjem in vsemi M pritiklinami, pač pa tudi tehnično – s športnim M podvozjem, M zavorami in M volanom. Dodajte še ubijalsko lepo rdečo z imenom Melbourne Red in … potem se dogaja to, kar smo že omenili – mulci na semaforju z zadnjega sedeža trepljajo fotre po rami in s prsti kažejo na avto. No, ker smo egotripe z avti že davno prerastli in se sam grem proti sedemdesetim, mi je taka pozornost prej napoti kot bi razkazoval tuje perje. Malce tudi zaradi pogona.

Od tako vizualno izstopajoče beštije bi pričakoval tudi kak bestialni (oprostite moji zverinskosti!) bavarski turbo štirivaljnik z bobnečim zvokom. Pa ga ni. Pod motornim pokrovom je imel ta rdeči testni primerek 220d običajni štirivaljni dizel lepo dozo moči 140 kW (190 KM) in 400 Nm navora, do stotice pa to pomeni sedem sekund. Je in ni. Lepo potegne, gre skozi ovinke, sploh če vklopiš šport program, a hkrati dobiš sintetični ropot skozi zvočnike, ki je ne samo zoprn, ampak ga je v nastavitvah celo težko izklopiti. Če je dizel, naj bo dizel, naj me ne zavaja, ker tudi onih tam zunaj ne. In ker je dizel, se zna reč lepo peljati tudi s porabo pod šestimi litri. Vse ostalo je oznaki M primerno – natančnost volana, predvidljivost lege in trše podvozje, ki prav tako kot sedi na tračnicah, mehko pobira neravnine.

Dizel je pravzaprav kompromis za tiste, ki po bobnečem 240i ne želijo seči, 220i pa je za spoznanje preveč podhranjen in s premalo navora. Osnovni 220d Coupe stane 43.399 evrov, 15 tisočakov manj od navitega 240i in 3500 evrov več od osnovnega 220i. Z dodatki vred pa se cena tradicionalno povzpne precej visoko, skupaj z Melbourne Red za tisočaka je testni primerek stal 64.603 evre.