Transit Custom je za razliko od Tournea bolj trpežno živinče za dopoldanske delovne obveznosti in popoldanske družinske aktivnosti. Sedeži v drugi in tretji vrsti so za potrebe prevoza večjih stvari v celoti odstranljivi, a je pri tem potrebno pametno imeti asistenco dodatnega para rok. Namreč, sedeži so precej težki, se pa v celoti odstranijo v treh potezah. No, te je možno postaviti tudi v nasproten položaj, da si potniki ustvarijo morda prijetnejše okolje za druženje med vožnjo. Omeniti velja tudi to, da je imel testni avto dostop do druge vrste omogočen na obeh straneh, zahvaljujoč drsnim vratom (brez okenske odprtine – Tourneo Custom jo je imel), medtem ko potniki do tretje sedežne vrste vstopajo zgolj na desni strani, saj ima prvi sedež s te strani edini možnost preklopa. 

Testni avto je nosil oznako L2, kar pomeni, da je šlo v tem primeru za 36 centimetrov daljšo verzijo, ki prinaša dodaten prostor predvsem v zadnjem delu, ne glede na dejstvo, da so postavljene tri sedežne vrste. Krilna vrata z možnostjo odpiranja do 180 stopinj omogočajo lahkotno natovarjanje koles ali drugih večjih stvari. V primeru, da se odstranita obe sedežni vrsti, je prostora zares veliko. Na voljo sta 2 kvadratna metra površine oziroma 1,54 metra dolžine od nakladalnega roba do prve vrste sedežev. Za razliko od Tournea, ki je imel mehko podlago, je pod v testnem Transitu odet v plastično oblogo, kot dodatek pa so nameščeni še kavlji za pritrjevanje večjih kosov tovora.

Na sprednjih sedežih je delovno okolje znano. Konfiguracija 1+8 pomeni, da prve sedežna vrsta sprejme voznika in dva potnika, ampak zgolj pogojno, saj je vmesni sedež nekoliko ožji in bolj primeren za odlaganje stvari. Še več, iz hrbtnega dela se lahko ustvari priročna mizica, ki bo dobrodošla za tisti del dneva, ko se opravlja posel. Pod omenjenim sedežem so Fordovci namestili še 230-voltno vtičnico s 150 vati moči za potrebe polnjenja prenosne tablice ali računalnika. Armaturna plošča je čista klasika in daleč od digitalizacije. Na sredini je postavljen večji 8-palčni zaslon na dotik z multimedijskim sistemom Sync3 (navigacija, povezovanje Android Auto in Apple Car Play), vsa stikala in gumbi so v fizični obliki, merilniki so analogni, zelo dobro pa je poskrbljeno za odlagalna mesta. Najbolj priročni sta utor za telefon ob ročici menjalnika in odlagalno mesto za volanom, kjer je na voljo še USB vhod za polnjenje telefona. 

Všeč mi je, da sem ves čas sedel visoko in imel dober pregled nad okolico vozila. Edina šibka točka je pogled na sredinsko notranje vzvratno ogledalo, ki zaradi krilnih vrat onemogoča pogled na dogajanjem za vozilom. Kljub temu sem užival za volanom Fordovega kombija, ki ga poganja zmogljiv dvolitrski TDCi s 136 kilovati moči. Ta preko natančnega ročnega menjalnika prenaša moč na sprednji kolesni par. Kljub teži in nadstandardnim dimenzijam je to izjemno zmogljiv agregat, kjer se povprečna poraba lahko giblje tudi okrog osmih litrov, a potrebno se je izogibati avtocest in vključiti Eko program vožnje. No, žal so Fordovci to motorno kombinacijo v vmesnem času umaknili s cenika. Bojda zaradi emisij. 

Je pa bila ta motorna enota edina v ponudbi, kjer je bil Transit Custom serijsko opremljen z diferencialom z mehansko omejenim zdrsom (mLSD). Slednji s porazdeljevanjem navora med kolesi zagotovi izboljšan oprijem na neutrjenih, spolzkih ali mehkih podlagah, zato sem z njim kar nekajkrat zapeljal na makadam. Nenazadnje ima zadostno višino med cesto in podvozjem, dodatno pa je ta verzija opremljena še z aluminijasto zaščito in posebnimi Trail 16-palčnimi črnimi platišči. Oprema Trail, ki temelji na vstopni opremi Trend, hkrati prinaša znano Fordovo masko, ki jo je v Evropi najprej nosil Ranger Raptor, s to pa Transit Custom postane precej bolj markanten na cesti. Z nekaj dodatne opreme bi tak primerek po rednem ceniku iz lanskega leta stal preko 36 tisočakov, to ceno pa bi Fordovci s popustom oklestili še za dva tisočaka.