Očitnih znakov prenove na prvi pogled pravzaprav niti ni opaziti. Malenkostno se je spremenil sprednji in zadnji odbijač, nekoliko tanjšo obliko so dobili sprednji žarometi (z novim LED dnevnim podpisom in matričnimi LED žarometi) in zadnje luči, paket Sportline pa prinaša večja 20-palčna platišča, novo oblikovano črno masko, prav tako v črni barvi so tudi ohišja zunanjih vzvratnih ogledal, na zadku pa je opaziti tudi nekaj vložkov aluminija. Kot celota deluje všečno. 

Potniška kabina tega 4,7 metra dolgega velikana ostaja v znanem oblikovalskem slogu, a s precej več vsebine, ki že meji na avtomobile višjega cenovnega razreda. Izbor materialov je zelo kakovosten, končna izdelava je odlična, zvočna izolacija kabine še dodatno izboljšana, potem pa so tu še dodatni elementi, ki Kodiaqa povzdigujejo še stopničko ali dve višje. Na primer športni sedeži z integriranim naslonom za glavo in v kombinaciji alkantare in usnja, ponujajo zares izjemno udobje, kar se je pokazalo, ko sem po nekaj urah sedenja iz kabine izstopil povsem spočit. Ti se po potrebi še ogrevajo in nastavljajo s pomočjo elektrike. 

Voznikovo delovno okolje je znano. Opazno nov je volan, digitalni merilniki imajo možnost menjave grafike, na sredinski konzoli pa je prostor rezerviran za velik 9,2-palčni zaslon. Preko tega voznik lahko spremlja številne potovalne podatke, kakopak v slovenskem jeziku, lahko upravlja z določenimi sistemi ali se povezuje s pametnimi telefoni za enostavnejšo komunikacijo s svetom med vožnjo. Rokovanje z infozabavnim sistemom je bilo v dotičnem avtomobilu brezhibno. Obenem so Čehi poskrbeli še za odlično ozvočenje. O prostoru in udobju to pot ne gre izgubljati besed. Tega je pri Kodiaqu v izobilju, tudi v primeru, ko je potrebno napolniti zajeten 720 litrov velik prtljažni prostor. Pogrešal sem le predelno polico, s katero bi v primeru preklopa naslona zadnje klopi lahko ustvaril ravno dno do sprednjih sedežev.

Dizelski motor je še vedno najbolj priljubljena izbira kupcev pri Kodiaqu. V večini primerov gre za 110-kilovatno različico dvolitrskega štirivaljnega motorja, v testnem avtomobilu pa sem preskušal nekoliko bolj navito verzijo s 147 kilovati moči, kjer se moč prek sedemstopenjskega DSG menjalnika prenaša na vsa štiri kolesa. No, večino časa je pogon usmerjen na sprednji kolesni par, a ko se razmere na cesti ali makadamu poslabšajo, sklopka zelo hitro reagira in navor preusmeri na zadnji kolesni par oziroma na kolo, ki ima največ oprijema. A bolj kot delovanje štirikolesnega pogona sem imel občutek, da so češki inženirji do potankosti uglasili vse sklope podvozja, saj avto med vožnjo, ne glede na 20-palčna kolesa in nizke gume, deluje mirno in nadvse udobno. Tudi med zavoji je obnašanje enako suvereno in brez nagibanja.Podlaga za takšne vozne lastnosti je tudi v doplačljivem sistemu DCC, ki uravnava delovanje vzmetenja. Skladno s tem sistemom Kodiaq vozniku ponuja možnost izbire različnih režimov vožnje, od športnega do ekonomičnega. Nedeljski izlet v Posočje je denimo pokazal, da z izbiro Eko programa Kodiaq ne glede na veličino vseeno zna presenetiti z nizko porabo. Ta po zavitih cestah z umirjenim tempom vožnje med Novo Gorico in Bovcem ni presegla šestih litrov in pol. 

Kodiaq je s prenovo naredil velik korak naprej, o tem ni dvoma. To se nenazadnje pozna tudi na ceni. Veliko dodatkov je še vedno doplačljivih, kot na primer kamera za pomoč pri vzvratni vožnji, tri področna klimatska naprava, digitalni merilniki (416 evrov), navigacijski sistem Columbus (1.235 evrov) ali nenazadnje bela kovinska barva (548 evrov). Tokrat je bila med dodatno opremo tudi  uporabna vlečna kljuka (883 evrov), s pomočjo nje pa s Kodiaqom lahko vlečemo dve toni in pol težko prikolico z zavorami.  To je le nekaj izbranih dodatkov, celoten seznam pa pokaže, da se končna cena ustavi tik pod 50 tisočaki. Visoka cena za Škodo, a hkrati ne tako pretirana, saj se Kodiaq brez težav postavi ob bok premijskim tekmecem, ki stanejo vsaj 20 do 30 tisočakov več.