Stoenka je bil tremi ali štirimi desetletji precej pogost, če že ne značilen prizor na naših cestah. Postopno so jugoslovanski družinski avto izpodrinile druge znamke in Zastava 101 se je kar nekoliko neopazno poslovila. Šele ko po dolgem času srečamo kakšen primerek, se zavemo, da je postala prava redkost.

V tednu, ko Stoenka praznuje svoj 50. rojstni dan, smo obiskali ponosnega lastnika enega izmed preživelih primerkov. Sven Brkič iz Sežane nam je predstavil svojo trivratno Zastavo 101 z opremo GTL, ki ima pod pokrovom 1,1-litrski štirivaljnik, ki proizvaja 40,4 kW (55 KM), povezan pa je s štiristopenjskim ročnim menjalnikom. Ob majhnem motorju je dovolj prostora še za rezervno gumo, česar danes ne vidimo. V glede na dimenzije (3,8 metra) avta zavidljivo prostornem prtljažniku je torba z orodjem, rezervne žarnice z nitko, takih danes ni več, in nekateri drugi pripomočki.

Ob ogledu potniške kabine smo na zadnji polici opazili tudi certifikate, ki pričajo o poreklu in avta in njegovem značaju starodobnika. Oprema je v duhu osemdesetih minimalistična, armaturno ploščo zaznamujejo čiste linije, spodnjega dela kot pri današnjih avtomobilih sploh ni, na njej pa ne bomo našli obilja tehnologije, vendar vse, kar potrebujemo za osnovo vožnjo. Sven je od svoje Stoenke mlajši kar osem let in čeprav se je rodil v obdobju, ko so zlata leta legendarnega avta že minila, ga je k nakupu starodobnika vodila ljubezen do ikone, ki izvira iz otroštva. Tudi njegov oče je bil namreč ponosen lastnik Zastave 101.

Kot otroka osemdesetih me je ob pogledu na avto moje mladosti preželo ganotje. Pri naši hiši sicer nikoli nismo imeli Stoenke, bila pa je službeni avto moje mame in se mi je morda prav zato zdela silno »nobel« avto. Nekajkrat sem se v otroštvu tudi peljala z njo in čeprav se ne spomnim priložnosti, se spomnim občutka. Prav tega sem podoživela med vožnjo v Svenovi Stoenki, presenetilo pa me je udobje. Glede na dimenzije avta je zaradi minimalistične opreme kabine neverjetno prostorna, sedeži pa so v primerjavi s sodobnimi izjemno mehki. Svoje pa kajpada prispeva še nostalgija, saj je izlet s Stoenko tudi izlet v preteklost, v neko, v mnogočem tudi lepše in boljše obdobje. A preden nas odnese v preteklost, se vrnimo v leto 2021 v Sežano.

Zamisel o nakupu Stoenke se je 27-letnemu Svenu porodila pred dvema letoma, ko si je – sicer lastnik VW Golfa šeste generacije – omislil vozilo, ki bi služilo kot zasilno in začasno prevozno sredstvo. In če že kupuje nekaj, zakaj ne bi kupil enakega avtomobila, kot ga je pred mnogimi leti imel njegov oče? Prvotni načrt nakupa »avta za prvo silo« je kmalu prerasel v misijo nakupa starodobnika, avta, ki ga nimaš zato, da te prepelje od točke A do točke B, ampak zaradi ljubezni, ki jo lahko razumejo le lastniki avtomobilov preteklosti. Po dveh letih iskanja je naposled našel avto, za katerega je vedel, da bo njegov. A zaradi trenutne situacije v svetu in zaprtja občin si ga ni mogel niti ogledati v živo. Potrpežljivo je čakal na prvo priložnost in ko so se oblasti odločile, da za božič nekoliko odškrnejo meje občin, se je nemudoma odpravil v prestolnico, kjer ga je čakala njegova bodoča Stoenka.

Oranžna lepotica, Zastava 101  55 GTL, letnik 1986 s prevoženimi 66.000 kilometri, ga je prepričala že ob prvem srečanju, vendar je najprej potrebovala popravilo, zato še ni mogla z njim v Sežano. Tako je poskrbel za zamenjavo črpalke za bencin in ob drugem začasnem odprtju občin, na Silvestrovo, pripeljal novo družinsko članico domov. Zdaj je njegova zvesta spremljevalka že skoraj štiri mesece in je vse prej kot zgolj zasilni avto. Skoraj vsak dan z njo prevozi nekaj kilometrov zaradi samega užitka v vožnji. Ta je namreč povsem drugačen kot pri vožnji sodobnega avtomobila. Seveda me je zanimalo, kdaj bolj občuti razliko: ko sede iz Golfa v Stoenko ali obratno. Pojasnil je, da se je težje navaditi Golfa po vožnji Stoenke. Najbolj se opazi razlika v zavorah, saj je v starodobniku potrebno precej močneje pohoditi stopalko kot v nežnem novejšem avtomobilu.

Lastništvo starodobnika pa praviloma pomeni tudi precej vzdrževanja. Sven je po poklicu strojnik, zato skrb za avto vidi drugače, kot povprečen voznik, marsikaj pa lahko postori tudi sam. Ob nakupu je za avto odštel 1350 evrov, za vzdrževanje pa je porabil doslej okoli 500 evrov. Potrebnih pa bo še nekaj investicij in dela, da bo imela Stoenka svojo optimalno kondicijo. Vseeno je odličen avto in fantastičen za vožnjo, zatrjuje Sven. In če mi starejši do tega simpatičnega jugoslovanskega avtomobila gojimo naklonjenost zaradi spominov na mladost, pa naklonjenost mlajših generacij potrjuje, da je bil to povsem objektivno dober avto. Skratka, Sven, ostani legenda in čuvaj legendo, naj ti služi!

[ 1. del - Stoenka se bliža Abrahamu ]
[ 2. del - Sto in ena Stoenka]
[ 3. del - Legende živijo, legende vozijo ]
[ 4. del - Stoenke s Kilimandžara ]
[ 5. del - Zastava 103 na pol droga ]