Na kratko, Ju-86 se je rodil 1934 kot nizkokrilno dvomotorno bombniško letalo, ki je prvič sodelovalo v spopadih že v španski državljanski vojni. Različica B je bila prirejena za potniško letalo, ki je letelo tako za Swissair kot nemško Lufthanso in celo švedski AB Aerotransport. Letalo je imelo krila, sposojena od civilnega transportnega Ju-52, najbolj zanimivo pa je bilo to, da so ga poganjali Junkersovi kompresorsko polnjeni dizelski motorji.

V Španiji je Ju-86 pogorel proti neposrednemu konkurentu Heinklu HE-111, sploh dizelski motorji se v boju niso najbolje obnesli. Ponovno so jih uporabili 1939 v invaziji na Poljsko, nedolgo zatem pa je Junkers pripravil izvedbo Ju-86P z večjim razponom, kabino pod pritiskom in novimi dizelskimi motorji. Letalo je doseglo višino kar 12 kilometrov, višje od najbolj zmogljivih lovcev, zato so v SZ pripravili posebej zanj namenjeno lovsko letalo Jak-9PD, Britanci pa Welkina.

Navdušeni nad uspehi 86P, so pri Luftwaffe naročili predelavo 40 starejših bombnikov v P-1 in P-2 višinski bombnik in izvidniško letalo. Letala so kar nekaj časa brezbrižno preletavala Anglijo, SZ in sever Afrike.  Poleti 1942 so Ju-86 P-1 leteli nad Anglijo in odmetavali po eno bombo, ki običajno ni naredila veliko škode, RAF pa vseeno ni imel letala, ki bi doseglo višino Ju-86, da bi ga ogrozili.

A 28. avgusta zjutraj je eno takih letal odvrglo 250-kilogramsko bombo z višine 14 kilometrov na Bristol, pri čemer je umrlo 48 civilistov in bilo ranjenih 56. Nekaj je bilo treba storiti. Spitfire Mk V je bil preslaboten za te višine.

Tok zgodovine se je potem vendarle obrnil – v eni od eskadrilj s Spitfirei so predelali dva najnovejša Mk IX s z dvostopenjsko kompresorsko polnjenimi Merlini, jima odstranili štiri strojnice (ostala sta le dva topa) in vso nepotrebno navlako. Eden od pilotov je bil princ Emanuel Galicin, prapravnuk Katarine velike in ruski emigrant. Letalom so zmanjšali težo za 250 kilogramov in kovinski propeler zamenjali za lesenega. Galicin je dosegel višino 43 tisoč čevljev na enem od poletov, kar je skoraj 13 kilometrov. Kabina ni bila pod pritiskom in Galicin se je zanašal na električno ogrevano obleko in masko s kisikom.

12. septembra je britanski radar zaznal visokoleteči Ju-86 s pilotom Horstom Goetzom, ki je letel proti Portsmouthu. Galicin je poletel proti cilju in na 40 tisoč čevljih opazil Ju-86 nad sabo. Najprej Goetza Spitfire ni pretirano skrbel, a ko je ta presegel 42 tisoč čevljev in se še naprej vzpenjal, je Goetz sprožil protiukrepe, odvrgel je bombo, vbrizgal nitro v dizelske motorje, da bi se dvignil višje in izenačil pritisk v kabini z zunanjim, na tej višini bi vsaka luknjica od granate pomenila takojšnjo eksplozijo letala.

Tudi Galicin je odvrgel zunanji tank z gorivom in se podal še višje. Kmalu mu je uspelo priti nekoliko višje od Goetzovega Ju-86 in 200 metrov za letalom sprožil topa, pri čemer se je levi takoj zaskočil. Spitfire je zašel v podhlajeno kondenzacijsko sled Ju-86 in na zunanjosti kabine se je Galicinu nabral led. Pilot Spitfirea je še trikrat ustrelil a brez uspeha in vsakič znova nabral led na kabini. Po tem je Galicin, ki mu je zmanjkovalo goriva, opustil pregon in se vrnil v bazo, Goetz je prav tako odletel nazaj v Francijo, Luftwaffe pa Ju-86 nad Anglijo ni več poslal, saj je postalo jasno, da ima RAF odgovor.

Ju-86 je še pol leta letel nad severno Afriko, kjer je enega sestrelil predelani Spitfire Mk V in od takrat več Ju-86 ni več videl boja. Goetz se je proti koncu vojne nad Anglijo vrnil z izvidniškim reaktivnim Aradom AR.234 še na večji višini.

Toetz in princ Galicin sta se 1975 srečala v živo in postala dobra prijatelja in za medije povedala, da se bosta, ko se bosta naslednjič srečala v zraku, odrezala bolje. Edini ohranjeni primerek je na ogled v muzeju na Švedskem, kjer je kot potniško letalo letel do srede šestdesetih.